Vanja Tajnšek, poezija in fotografija

7000 km z avtobusom 14. del

on .

Ocena uporabnikov

Star ActiveStar ActiveStar ActiveStar ActiveStar Active
 
 
Še zadnja etapa. Še zadnji del poti in zadnje muke. Še 100 km in smo na cilju.
 
Pot nas vodi skozi Miriwinni, majhen zaselek ob cesti za Cairns. Imajo majhen hotel, kjer stane nočitev le 36 A$ na noč, hostel pa tam okoli 20$. Okoli so samo plantaže banan in sladkornega trsa. Naslednje mestece je že omenjena Babinda, kjer vsak dan dežuje. Ime mesteca pomeni »gora«, čeprav res ne vem zakaj tako. Ni gora, mogoče kak hribček, samo seveda vse kar je višje od 300 m je gora v Avstraliji. In malo naprej, nekje sredi poti je dejansko »gora«. To je Mt. Bartle Frere (1622 m), ki je najvišji vrh QLD. Ime je gora dobila po takratnem britanskem kolonialnem administratorju, staroselci pa gori rečejo Chooreechillum. Leži kakih 50 km J od Cairnsa. Vzpon na goro je možen od Josephine Falls (mimogrede, tam se je fajn kopat, voda imale okoli 25 st. C skozi celo leto), ki je na višini 100 m. Vzpon in povratek vzame10 do 12h. Prebijaš se skozi tipični deževni pragozd, poln komarjev in pijavk. Edino kar je zanimivega tu, je plošča, ki označuje, da je leta 1942 v goro treščil ameriški bombnik B-25 Mitchell in umrlo je vseh 7 članov posadke. Na gori je okoli 10 st. C, prava zima glede na vreme spodaj. Ja in sosednji vrh je Mt. Bellenden Ker, ki pa je obenem drugi najvišji vrh QLD (1593 m).
 
Zadnja   postaja   pred   zaključkom   poti   je   20   km   oddaljen   Gordonvale,   ki   je nekakšno predmestje Cairnsa. Ima okoli 6000 prebivalcev in v njem so sedeži podjetij, ki se ukvarjajo s kmetijstvom. Ampak mesto je znano v Avstraliji po neki zelo negativni stvari, ki se je zgodila pred leti in rešitve ni na vidiku. Leta 1935   so   takratni   »pametni«   britanski   farmski   gospodje   odločili,   da   bi   bilo pametno naseliti krastače, ki jedo hrošče, kateri povzročajo škodo sladkornemu trsu. To so hrošči, ki se naselijo povsem na vrhu, na cvetu trsa. Sladkorni trs ni nekaj, kar bi od vedno rastlo v tem delu sveta,  zato   se seveda takoj najde škodljivec, ki mu nekaj paše na tujerodni rastlini. Najbrž sladkor al' kaj. No, skratka, uvozili so 101 primerek krastač iz Havajev, da bi splezale na trs in pojedle hrošče, kot to delajo doma na Havajih. To so bile takrat male žabice, ki pa jim je klima več kot ustrezala. Dve leti kasneje so jih baje našteli 62.000 in invazija se je začela. Začela se je pravzaprav tragedija. Zdaj jih je na milijarde in so osvojile   teritorij   skorajda   že   vse   države   QLD   in   dobršen   del   Northern Territory (NT-Darwin). Štos je, da krastače sploh ne plezajo na trs, ker je dovolj hrane na tleh. Postale so ogromne, najbrž hitra evolucija. Morda mi kdo ne bo verjel, ampak sem videl tako velike, da ne gredo v normalno veliko vedro. Ponoči so prav pod vsako svetilko ob cestah, na stotine jih je. Imaš večerni piknik nekje, pa pride par sto krastač zraven. Ne moreš, da verjameš. Ampak kar je pa najbolj hudo je to, da so zelo strupene. Za očmi se nahajajo žleze, ki izločajo nekakšno   rdečkasto   tekočino   kot   gel   bi   rekel,   ki   je   lahko   smrtno nevarna, če pride v stik z slino v ustih, nosu ali očeh. Je pa 100% smrtna za pse in mačke. Mojemu prijatelju je poginil mastiff po slabi uri, ker je na kratko zagrabil eno od teh krastač. Protistrupa ni! Obstaja samo ena vrsta strupenih močvirskih kač, ki te žabe jedo. Samo teh je premalo in zadeva je že davno ušla izpod nadzora. Nekateri te krastače lovijo na precej nenavaden način. Ugotovili so, da jih privablja light show. Zato postavijo ogromne mreže, podobne kot pri nogometu, nabijejo disco musko in dober light show. Krastače pridejo množično v postavljeno past in to je to. Sam sem imel mrežo na oknih stanovanja, ker bi sicer prišle v stanovanje. Da znoriš, no. Zdaj pa zadnja postaja, cilj.
 
Cairns je pa zgodba zase…
 
Vilc

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži

Prijava

Naroči se na RSS

feed-image Naroči se na novice