Vanja Tajnšek, poezija in fotografija

7000 km z avtobusom 6. del

on .

Ocena uporabnikov

Star InactiveStar InactiveStar InactiveStar InactiveStar Inactive
 


To sva si samo domišljala, da bo tako, pa ni bilo. Najprej veselo snidenje še s Kerri, ki je pripravila kosilo. Podarjenemu konju se ne gleda v zobe, pravijo, ampak Kerri ne zna kuhat. Seveda, pa ji tega nisem rekel. Torej, še tuš, pa spat.

Ob 6 zvečer naju prebudi Keith, ker trdi, da potem ponoči ne bova spala, če bo zdaj preveč. No, nekaj je na tem, čeprav se nisem najbolj strinjal. Pravita, da gremo malo na sprehod po bližnji okolici, da izvema kje je kakšna trgovina, pub in pa kar tako za orientacijo. Kerri je dobila hišo od staršev, ki so precej bogati. Ta stoji v predelu Beaumarris, kjer so same lepe hiše, tudi vile, vsaka ima bazen. Vse je zelo okusno narejeno, brez nepotrebnega blišča. Ima tudi lušten vrt okoli (tu mislim na trato in tisoče rož, ker nihče nič ne goji od vrtnin) hiše. Je tudi zelo miren predel mesta blizu obale, mogoče 200m stran.

»Midva greva pojutrišnjem delat, zato je dobro, da čimveč vesta. Dokler sta tu, je hiša od vseh. Vem, da znata vse in da bo vse v najlepšem redu. V soboto gremo na večerjo k mojim staršem. Jutri je pa praznik in gremo vsi k enim kolegom. Pripravila sva presenečenje!« je povedala Kerri. Keith se je samo smejal, rekel pa nič.

In smo šli domov delat večerjo. Kerri je naredila 100 vrst zelenjave – surove kajpak. A vidva hujšata, sem si mislil, Keitha že itak ni kaj prida skupaj. Ko je opazila, da ne jemo z nekim norim veseljem vključno s Keithom, je rekla:«Hladilnik je poln, če komu kaj ne paše, naj si sam naredi po svoje!« Naredili smo načrt. Keith bo pomival posodo, jaz bom kuhal, babe pa naj kaj pospravijo oz. naj delajo kar hočejo. Midva sva se žrtvovala za skupno dobro za teh 10 dni kolikor bomo skupaj več ali manj. Zahtevam medaljo za oba...

Spala sva na vodni postelji, oba prvič. Spal sem kot mali bogec, jutro pa prečudovito, sončno in toplo ob 8h zjutraj. Vsi še spijo, kaj zdaj!? Eh, se grem pa mal' v bazen vržit. Uaaauuuu, super! Zunanja temperatura 25, voda isto 25 st.C. Še sreča, ker jaz sem po naravi tak, da zmrznem, če je voda hladnejša od 25 stopinj.

Zajtrk sem naredil tipično avstralski. Jaz svojo novo delo jemljem resno že takoj v »ranem« jutru. Se pravi, naredil sem pečeno slanino z jajci in sirom, maslo, med, marmelado, čaj, kavo, ni da ni. Itak ne pomivam posodo, he, he. Vsi zadovoljni obsedimo pri mizi. Ko se naješ, se ti nič ne da.

Zdaj pa kratke hlače gor in ostalo, kar spada zraven, gremo mi h kolegom. Ni daleč, pravita, kakšno urco vožnje, nekje na periferiji mesta. Imata kombi »Beatle« iz leta 1966, a je tak kot pač mora izgledati iz tistih časov hipijev. Ves je popisan, posprejan s tako in drugačno barvo. Ma, the Best, no. Saj imata tudi »normalnega«, ampak ta je za izjemne priložnosti. Moram dodati, da sta z njim prepotovala okoli vse Avstralije, pa teče kot švicarska urca. No, me res zanima kam mi to gremo. Na kakšno noro fešto mogoče.

In se pripeljemo po dobri uri pred vilo, takšno, ki sem jo prej lahko videl le v kakšnem filmu ali nadaljevanki Beverly Hills. Vhod prav tipičen, ko se pripelješ naokoli in ni treba obračat vozila. Pred nami čakajo Porscheji, BMW in Bentley, potem pa mi s svojim Beatle-om.

» Ti Kerri, a ne misliš, da nekako ne spadamo sem. Pa v teh oblačilih? Pa saj nas ne bodo spustili noter, pa...« Kerri se samo smeji.

Pred vhodom nam odprejo vrata, vsi pa nas gledajo kot da smo ravno prišli z Marsa. Saj ne veš kako bi se obnašal. Pa h Kerri pristopi starejši moški, jo objame in da roke nam vsem. Kar naprej, kar naprej, pravi. Ko vprašam kaj je zdaj to, pravi Kerri:«Moj oče je eden najbolj znanih zobozdravnikov v državi. Večino teh zob, ki jih vidiš vse naokoli, so njegovo delo. Ni ga junaka, ki bi nam lahko preprečil veselje med temi snobi!« Hja, bi rekel, da ne. In se je začelo, čeprav nama še ni bilo jasno čemu je namenjena fešta in to na torek. Posedli smo okoli ogromnega bazena. Prinesli so pijačo. Najprej odličen šampanjec, potem pa vsak kar želi. Tisti precej osivel moški, Steve Porter, pa zahteva malo tišine in začne:« Kot veste je danes praznik Melbourne Cup. Na razpolago vam je vse kar ta hiša premore, kar ne, pa lahko naročimo. Posebej bi želel pozdraviti goste iz Evrope, iz majhne države, ki se imenuje Slovenija. To sta Ana in »jaz« in sta odlična prijatelja spoštovane gdč. Kerri. Jaz vem zakaj, vendar bi bilo nevljudno to tu razlagati. Povprašajte ju sami. Vi mladi ostanete tu, mi stari prdci pa gremo na hipodrom. Moja otroka nista prisotna, zato zdaj vse vodi Kerri. Lep dan želim vsem in veliko sreče pri stavah!« In so šli.

Midva pa h Kerri po obrazložitev. Naj jo povem tudi vam?

Melbourne Cup je konjska dirka, ki je 1x na leto in to prvi torek v novembru. Temu tekmovanju rečejo tudi »the race that stops a nation«. Namreč, ta dan je dela prost v Victoriji, v drugih zveznih državah pa ti ni treba na delo in si opravičen, ker je dirka – in stave. Ampak najprej nekaj o tekmovanju oz. pravilih tega veličastnega dogodka za Avstralce.

Proga velikega finala je dolga 3200m. Tekmujejo lahko konji, ki so stari najmanj 3 leta. Vstopna prijava za lastnika konja je 600 A$, prijavi pa se ponavadi med 350 in 400 konjev. Le 24 konjev pa potem pride v izbor za finale. Vsak lastnik konja mora na štirih predhodnih tekmah dokazati kako dober je pač njegov konj. Za prvo tekmo vplača lastnik 960$. Če se uvrsti naprej, stane drugi nastop 1.450$, tretji 2.420$ in četrti, predfinalni kar 45.375$. Tistim, ki se ne uspejo uvrstiti v finale, vrnejo denar zadnjega nastopa pred finalom. Teža opreme na konju ne sme biti manjša od 49kg. Kazen za goljufanje je 55.000$, da ne govorim o posledicah za lastnike v nadaljni reji teh žlahtnih pasem. Konji iz drugih predelov sveta (razen Nove Zelandije) morajo biti pred prihodom v Avstralijo 14 dni v strogi karanteni, kar morajo lastniki tudi ustrezno dokazati. Verjetno je še kaj drugega za dodati, a se več ne spomnim kaj.

Nagrada za lastnike konj: v tem letu (2012) je bil skupni znesek 6.200.000$. Zmagovalec je dobil 3.3 milijona $. Nagrado dobi prvih 10 konjev, napr. Zadnji od desetih je dobil 115.000$. Od tega denarja dobi lastnik 85%, trener 10% in jockey 5% vsote. Gledalcev v živo na hipodromu je tam med 110 in 130.000.

Če staviš legalno na določenega konja lahko zadaneš maksimalno 1 miljon $. Davka na dobitek ni, saj pri plačilu stavnega lističa vsak že plača davek. Tako je tudi pri lotu in ostalih igrah po vsej državi.

In tako sta Kerri in Keith začela pobirati denar in imena konj na katere bomo pač stavili. Midva nisva imela pojma na katerega bi stavila, kar je v bistvu dobro. Se nimaš za kaj sekirat. Grem zdaj na pir, če ga sploh imajo... Ta njihov Melbourne Bitter je zanič, VB bom...

Vilc

Komentarji   

0 #1 Gost 13:39 12-12-2012
Tole pa postaja čedalje boljše, bo treba knjigo napisat. ;-)
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži

Prijava

Naroči se na RSS

feed-image Naroči se na novice