Ob Soči na Mangart

on .

Ocena uporabnikov

Star ActiveStar ActiveStar ActiveStar ActiveStar Active
 

 

OB SOČI NA MANGART in še malo naokoli

Končno se je vse poklopilo tako kot se mora, ko gre človek z motorjem v hribe ;-)

Napovedano je bilo čudovito vreme, brez ploh in neviht, pa še praznični dan je pripomogel k temu, da se suma dopustniških dni ni preveč zmanjšala. No, govorim kot, da sva šla v Afriko na safari za en mesec. Ne, šla sva ob Soči in na Mangartsko sedlo, pa še kje vmes sva bila.

PRVI DAN

Sončno jutro je, kljub svežini, napovedovalo lep dan. Ponavadi ob takšnih prilikah pozajtrkujeva umešana jajca in spijeva obvezno kavo. Pakiranje ni vzelo veliko časa saj sva šla na pot le za dva dni. Prvi postanek sva imela že za vogalom – nakup vode in odličnih sendvičev v Mesninčku in dvig denarja na bankomatu. Je že res, da je regionalna cesta za motoriste mnogo bolj zabavna kot dirkanje po avtocesti, ampak sva se kljub temu odločila, da greva po njej vse do Logatca. Vedela sva, da naju čaka še več kot dovolj ovinkov. Cesta proti Idriji je neverjetno zoprna in vedno znova se sprašujem, kako ti ubogi ljudje hodijo pozimi v službo. No, pa saj, če je katera cesta zaprta je to Godovič-Idrija. Ampak ta je samo pozimi, čez celo leto pa je definitivno na prvem mestu avtocesta A1. Ampak to je zgodba za kdaj drugič. Pičiva  midva čez Idrijo in prvi Oooooo in Iiiiiii se je seveda zaslišal v Mostu na Soči. Ko se pred tabo razlije tista, skoraj nezemeljska, turkizna barva …. Postanek na levem bregu od koder so se mladi kajakaši ravnokar odpravljali na potep, odlična kava, padel je prvi sendvič in prva fotka poslana domačim. Za lušte ;-) Tolmin je čisto blizu, a se nisva ustavljala, saj sva si Tolminska korita že ogledala, za kosilo pa še tudi ni bil čas. Torej, naprej proti Kobaridu. Peljeva po vijugasti strmi cesti na hrib nad njim, kjer si bova ogledala Kostnico (http://kraji.eu/slovenija/italijanska_kostnica_kobarid/slo), in opazujeva turiste, ki jo peš mahajo navzgor. Sonce že prav pošteno pripeka in ni, da bi človek hodil v hrib po soncu in vročini. Revčki, s prospekti v rokah, še ne vedo kaj jih čaka. Veliko parkirno mesto pred Kostnico s cerkvijo nudi celo nekaj malega sence. Za motor se vedno najde kakšen košček. Ogled precej monumentalnega spomenika oz. skupinskega groba več kot 7000 italijanskih vojakov je odprl sam Benito Mussolini. Na eni od tabel je zapisano, da s spomenikom in velikim križevim potom, ki je ob sami cesti, ki vodi na hrib, upravlja italijanska država. Hmm, je to običajno?

Morda je na tem mestu že vmesen podatek, da še vedno ne veva kje bova prespala. Na Bookingu je bilo čisto vse zasedeno. Od Kranjske Gore do Tolmina. To ne moreš verjet. Kaj takega še nisva videla. Ne! Lažem, ena soba za 375€ je bila prosta. Ja, pa ja de! Se človek vpraša kdo so tisti bogatuni, ki so rezervirali ostale sobe po 375€/noč. Se odpeljeva v samo mestece Kobarid in jaz vidim pri neki oštariji (http://www.kotlar.si/domov.html)  napisano v ponudbi tudi »rooms«, se ustaviva in jaz dirkam vprašat, če imajo kakšno prenočišče prosto. Pa mi receptorka reče: «Vas čakamo! Saj ste vi prej klicali na TIC, a ne?« »Jaaaaa … Itak, ja, seveda. A je soba slučajno že naret?« Pa sva se lahko kar namestila, se preoblekla iz usnja v kavbojke in oddirjala proti Napoleonovem mostu. No big dil, razen, da je hudičevo visoko nad Sočo. Pa se midva vseeno ustaviva, moj je spet našel parkirni kotiček, ki kot, da je čakal na naju. Pograbim fotoaparat in jo mahnem na sredo mostu. Lepa zeleno-modra kača se vije pod mano in naenkrat se mi prikaže (fotografska) Marija. Zagledam skupino kajakašev v rdečih in rumenih kajakih, ki se počasi približujejo. Aleluja! Kakšna scena bo to! Enkrat pa le imam tudi jaz srečo. Za ziher jih škljocam še ko so bili še čisto predaleč za res dobro fotko, ko kar naenkrat zagledam napis, ki vsakemu fotografu zledeni kri. Error. WTF! Pa ne zdajle, nooooo. Aparat potisnem v roke mojemu in grabim po žepih za telefonom. Kje hudiča je telefon?! V kovčku na motorju. »Daj ključe! Daj ključe!« kličem mojemu, dirkam z mostu do motorja, mrzlično iščem telefon in dirkam nazaj. In – ravno sem jih še ujela. YES! Resda so slike narejene s telefonom, ampak Huawei Mate9 ima dvojno Leico. Hvala Bogu, zanjo.

  

Po stresnem dogodku, ki mi je nabil pritisk na 220 – ker, imeti srečo, priti v odličnem vremenu na most ravno takrat, ko se ti pod njim na zeleno-modri preprogi zapeljejo pisani kanuji, ni kar tako. Huh. Odpeljeva se proti kampu Lazar (http://lazar.si/en/) na pivo. Odličen kamp. Poln. Super recepcija, krasna restavracija, odlične jedi. Tudi izpod peke … Spijeva pivo (veliko točeno 3€), prečekiram fotke na telefonu – aja, vmes je moj usposobil fotoaparat, potem pa peš do konca kampa, po stopnicah do hudo zibajoče brvi in proti slapu Kozjak. Super pot po gozdu ob ledeno mrzli vodi je bila res osvežujoča. Gneča pa se je gostila vse bolj in bolj. Ampak smo bili vsi nekako vljudni, se umikali drug drugemu, podajali roke, si dovolili 10 sekund miru za nekaj fotografskih škljocev tega res lepega slapa. No, bili so vmes tudi fotografski kalibri, ki niso šli po potki, ampak po strugi. En tip je ravnokar sredi vodne struge nameščal drog in odbojni dežnik, model je zabredel v vodo do pasu… luba duša – no way! Ampak fotko je pa verjetno imel boljšo kot vsi mi ostali. Eh, je*** ga. Naj jo ima. Jaz imam pa zdrav mehur.

Po lepem sprehodu, ki je trajal slabo urco, sva si v kampu privoščila kosilo. Friko in solatni krožnik s puranom. Frika (krompir s sirom – fajn popečen; http://www.delo.si/prosti-cas/kulinarika/mastno-bolj-mastno-frika.html) ni bila tako dobra, kot se jo spomnim od prejšnjič, ko sem jo jedla v gostilni pri vhodu v Tolminska korita, ampak slaba tudi ni bila (vsekakor pa predraga – 7,9€). Solatni krožnik pa ni bil krožnik, ampak vajndlih (lavor) v katerem je bila solata. Skratka, vsega je bilo več kot dovolj za najest. Všeč mi je bil sistem, ki ga imajo – naročiš natakarju, plačaš za šankom. Natakarji se tako ne ukvarjajo z drobižem in blagajnami, in postrežba je na ta način veliko bolj tekoča. Mimogrede – sprejemajo le gotovino. Pa jo mahneva še proti Bovcu, saj je bil dan še lep, midva pa čisto na off. Hm, Bovec. Razen fantastične kulise gora in zeleno-zelenih travnikov, me ni impresioniral. Sploh pa mi ni jasno zakaj hiše nimajo rož na oknih. Kavica, nad-vse prijazna  študentka, ki nama je stregla in prinesla zemljevid ter označila kam naj greva, da bova lahko namočila noge v vodo, sladoled pri tistih, ki imajo odprto vsak dan in zmajevanje z glavo ob edini res lepo ocvetličeni oštariji. Zakaj? Zato, ker jim gre očitno tako dobro, da si lahko v glavni poletni sezoni, ko turisti malodane sedijo po pločnikih, dovolijo imeti pred vhodom tablo »Monday closed«.

Malček sprehoda po Bovcu, nato pa sva se zapeljala še do kampa ob Koritnici – hm, v bistvo so bili kar štirje kampi na kupu oz. celo kamp v kampu, pa še neke počitniške hiše vmes  - v glavnem, zopet vse totalno polno. Zaparkirava in jo peš mahneva po absurdno strmi, zabetonirani poti proti reki. Kamp - čudni smo ljudje. Šotori, nekaj špag na katerih so se sušili neopren pajaci in brisače, mizice z malimi gorilniki, starejša gospa je špagete iz ponve, ki jo drži na kolenih, tam nekje na prostem eno pomivalno korito in vreče za smeti, senca, brez razgleda, ker je v neki j*** luknji obdani z visokimi drevesi – nič od nič, bi človek rekel. Ampak, polno pa čist in tudi avti prav spodobni. In ne moreš, da se ne vprašaš, pa kje ste našli ta plac. Prepotuješ 1000 km, da si potem tule?! Hell, no! Pa imam res rada odklop in mir. Skratka, prideva do vode, v njej cel kup zabojev piva, sikspekov, hladilnih torb… jap, folk je ledeno mrzlo reko uporabljal za hladilnik. Čudna scena. Malce počitka, test vzdržljivosti, ki se je končal po cca 10 sekundah, ker so mojemu zmrznili gležnji (jaz do njih nisem prišla), potem pa nazaj v Kobarid. Sprehod čez mestece in zaključek večera med cvetjem, na vrtu luštne male gostilnice (Bar pri Gotarju), ob kozarcu odličnega domačega refoška, po normalni ceni 1€ za deci.

DRUGI DAN

Zajtrk po dokaj dobro prespani noči, vroče štručke, ki olajšajo mazanje masla in borovničeve marmelade, pakiranje, usnje in gremo proti Mangartu oz. Mangartskemu sedlu (2072 mnv). Jeeeeeej. Malo naprej od Bovca se cesta začne vzpenjat, nekje vmes (ne moreš zgrešit), te v gozdu pričaka prijazen tip, ki ti razloži, da je od tu naprej še sedem kilometrov, povsod enako široke (ozke) ceste, 5 tunelov, da je zaradi skalnega podora zadnji kilometer na lastno odgovornost, in da je taksa 5€. No, pa gremo! Cesta te popelje dobesedno v objem gora in kar naenkrat se počutiš majčkeno-majčken, ponižen in ti je skoraj nerodno, ker z motorjem motiš mir. Ustavila sva se na nekaj mestih in občudovala fantastičen razgled, rastlinje, ovce, ptice … kolesarje – kakšen grešnik moraš kaj bit, da greš delat pokoro tule gor? In to praviloma brez luči, kar nudi svojevrsten čar, ko na takega idiota nabašeš v enem od tunelov, ki so neosvetljeni! Itak, da sva šla do vrha – in komaj našla še prostor za parkiranje.  Razgledi pa osupljivi.

Vreme čudovito, skoraj vroče kljub višini, nebo modro in prav nikjer nobene zaplate snega. Po kakšni urci občudovanja, fotkanja (nisem našla gamsov in kozorogov, zato pa je bilo kar nekaj ovc) in razgledov, poležavanja na travi, ko mi je že skoraj uspelo mojega prepričat, da se povzpneva višje, peš, daj, no… sva dokončala sendvič, spila vodo in se odpravila v dolino. Mislim, da bi moral tisti prijazni gospod, ki spušča vozila noter, šteti koliko jih gre noter in predvsem koliko ven, ker gneča je postajala skrajno nadležna. Cesta pa prekleto ozka in prepadi zelo konkretni. Še sreča, da ima moj dobro intuicijo in je predvideval za katerim ovinkom se bo na najini strani znašel kakšen prestrašen voznik s prevelikim mestnim terencem.

Ogledala sva si še Predel (1156 mnv) in Rabeljsko jezero (959 mnv), ki je sicer čudovito, a mrzlo, malo točeno pivo pa v brezveznem kao baru-on-de-bič, po tri evre! Glasba tako nenormalno glasna, da sva si pivo odnesla na plažico. In tu sva naletela na tegale ljubljanskega motorističnega kamerada ;-)

Po italijanski strani sva jo mahnila v Trbiž, kjer je bilo, kljub prazniku, vse odprto, čisto vse oštarije polne, in nisva dobila niti enega mesta za kapučino. Lahko pa bi kupila nekaj bolj-ali-manj usnjenih jaken ;-) Nič, greva midva v Kranjsko Goro. Polno. Halooo, če mi še eden omeni krizo! Moj zapelje mimo in malce naprej sva na zavori, oster ovinek levo, parking v senci pred gostilno Rožca (https://www.booking.com/hotel/si/pension-villa-roza.sl.html) in evo – mrzlo pivo, fajn kosilo, jurčki so bili the best, in totalno močna kava s ta-pravo smetano. Sovražim namreč rastlinsko.

Malce še posediva in ko mulc za sosednjo mizo postane glasno, a zaspano cmerav, zajameva sapo, se nekako spraviva v usnje in v enem cestnem zalogaju, odbrziva domov. 

 

Komentarji   

0 #2 Vanja 09:45 09-09-2017
Super je bilo.
Citat
0 #1 ma-taj 08:06 09-09-2017
NO tole je bla pa krasna dogodivščina, da ne rečem avantura. prav . Uživala sta pa tudi. Naslednič pa drugam, ane.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži

Prijava

Naroči se na RSS

feed-image Naroči se na novice