Kdo naj jamra

on .

Ocena uporabnikov

Star InactiveStar InactiveStar InactiveStar InactiveStar Inactive
 
 
Stavke po tekočem traku in včeraj se je nekemu novinarju zapisalo, da je bilo na stavkovnem shodu učiteljev in vzgojiteljev videti obilo blagovnih znamk oblačil, torbic … seveda z namenom očitka, da jim očitno ne gre slabo, če si vse to lahko privoščijo. Kakšen brutalni napad na zapis je sledil po forumih in FB najbrž ni potrebno omenjat. Vsi povprek so zatrjevali, da je šlo vendar za ponaredke. Hmm, kot da je to manjše zlo. Sem takega faha, da je to zame hujše zlo – namreč kupovati ponaredke – vemo kako je s tem, ali pač ne? No, izobraževalni kader bi »filozofijo«, ki stoji za proizvodnjo in trgovino s ponaredki že moral razumeti. Če so res ponaredki.
 
Zapis me je ponovno spodbudil k razmisleku o temi, o kateri sem enkrat že pisala – namreč o tem, kako mi gredo na živce ljudje, ki si upajo javno jokati kako strašno hudo jim je, hkrati pa se vidi, da imajo še prekleto veliko rezerve. Morda bo bolj jasno, če navedem primer, ki ga kar ne morem pozabiti:
 
Mamica v TV prispevku joče (joče!), da je tako brez denarja, da otroku ni mogla kupiti niti darila za rojstni dan. Ok, človek dobi tudi sam cmok v grlu. Je rekla, da bi mu rada kupila vsaj kakšno Milko. Joj, grozno! Pomislim, kako so potem moji otroci očitno razvajeni do obisti. Ampak, tale jokajoča mamica je imela prav fajn frizuro, pramene, spedenane in nalakirane nohte in predvsem, je kadila. Pa ne me pol j*** z Milko, ki stane 0,8 €! Zračunaj si koliko te stanejo cigareti, ki jih spuhaš škatlo na dan in boš videla, da ti bo ostalo za kar nekaj Milk, da ne rečem položnic, morda kredit … in tvoja roka, ko boš zvečer dala otroka spat, ne bo smrdela po cigaretnem dimu. Pa, da si ne dovoliš sedaj priti ven s srce parajočim stavkom: «Sam to še imam.«
 
Hmm, pa saj morda jo bo pa kdo čisto razumel. Ker, če tisti iz prvega odstavka stavkajo, ker da imajo premalo, potem …
 
Tisti, ki me poznajo, vedo, da rada pomagam. Z oblačili, hrano, plačam kak račun, doniram. Ravno nekaj dni nazaj so peljali pakete v Ljubljano. Kralji ulice so jih bili veseli. Ne gre za velike reči in ne tolčem se po prsih zaradi tega. Navadno sploh nikomur ne povem. Ampak sem se že dolgo nazaj odločila, da to naredim takrat, ko vem kdo bo to dobil oz. ko poznam zgodbo, ki stoji zadaj.
Da se ne bi več znašla v zgodbi v kateri smo zbirali denar, precej denarja, ker je njegovo družino doletela nesreča, potem pa se tip čez teden dni pripelje z novo limuzino.
 
Pa vi? Vržete v klobuk kakšen evro iz svoje Dolče torbice? 
 
 

Dodaj komentar

Prijava

Naroči se na RSS

feed-image Naroči se na novice