Stran na posojo

Ker je smeh pol zdravja

on .

Ocena uporabnikov

Star InactiveStar InactiveStar InactiveStar InactiveStar Inactive

 

Vedno vem, kdaj bo tašča ostala pri nas.
Miši se začnejo same metati na pasti.
                                                       (Les Dawson)

Mala črna zgodba

on .

Ocena uporabnikov

Star InactiveStar InactiveStar InactiveStar InactiveStar Inactive

Mala črna zgodba

Nič ni bolj hladnega od ustja pištole na goli koži.

Stal je v kotu sobe, skrit pred radovednimi pogledi, skrit pred svetom, ki ga je želel raztrgati, skrit pred odsevom v steklu.

»Danes bom pritisnil. Da, danes bom pritisnil,« se je prepričeval.

Polnil in praznil je pištolo. Z nabojem v cevi se je sprehajal po zakajenem uradu, dvignil roko počasi proti glavi in jo spet hitro spustil. Sesedel se je na stol. Previdno je izvlekel nabojnik, še previdneje repetiral. Naboj je izskočil, v širokem loku preletel prostor in se zakotalil po umazanem podu. Zunaj je sijalo črno sonce.

...

Spet pri oknu. Pištola na sencih. Okrogel hlad se mu je zarezal v kožo.

»Je polna? Sem repetiral?«

Samo rahel stisk in sonce bo spet rumeno.

Tišino je pretrgal predirljiv zvonec telefona. Roka se je spuščala, prst je še kar naprej pritiskal na sprožilec. Zvonec in silovita detonacija sprožene pištole sta v majhnem prostoru povzročila kaos. Pištola mu je padla iz rok, ko je začutil, da ga je naboj oplazil po nogi. Prestreljena miza, vonj po smodniku, ples telefona ...

Noge so mu popustile. Padel je v stol. Tema pred očmi. S tresočo se roko je poiskal slušalko. Srce mu je razbijalo kot noro.

»Jaaa?«

»Ati, jaz sem.«

Bila je starejša hčerka, njegova ljubljenka, ki ne more razumeti, zakaj ji nič več ne bere pravljic.

»Kaj je? Kaj bi rada?« je izdavil z razklanim glasom.

»Nič, ati. Samo tako sem poklicala. Da vidim, kako si.«

Pomladno sonce, ki je lovilo še zadnje ostanke snega in ledu na strehah, ga je božalo po licih in sušilo solze, ki so se mu brezglasno kotrljale po licih.

Štefan

Draga tašča

on .

Ocena uporabnikov

Star InactiveStar InactiveStar InactiveStar InactiveStar Inactive

Draga tašča,


lepo vas prosim, da me ne učite, kako vzgajati otroke.
Živim namreč z enim od vaših otrok in, verjemite mi, sploh nisem zadovoljna z rezultatom.

;-)

 

Poslušam

on .

Ocena uporabnikov

Star InactiveStar InactiveStar InactiveStar InactiveStar Inactive

Poslušam
a ne slišim
tiste tople besede,
ki v meni je budila strast.
Iščem utrinek zvezde v utrujenih očeh,
ki nekdaj je obetal slast.
Gledam žalostne poglede,
v sivino globine
poslušam.

 

Štefan

Rondelet

on .

Ocena uporabnikov

Star InactiveStar InactiveStar InactiveStar InactiveStar Inactive


V meni živiš.
S kapljico rose na oknu
v meni živiš.

Med gozdnimi kriki lebdiš
kakor megla na obvodju,
sanjaš o vrbovem polju.
V meni živiš.

V travi ležiš.
Lahno kot metulj v popku cvetice
v travi ležiš.

S prsti pred očmi sončev žarek uloviš.
Z njim nahraniš bledo lice,
v njem zaslutiš pesem ptice.
V travi ležiš.

V jutro se zbudiš.
Pokrita s tančico sna
v jutro se zbudiš.

In kot rosna bilka znova zaživiš,
posrkaš mavrico - do dna.
Opita s skrivnostjo sveta
v jutro se zbudiš.

Štefan

Brez naslova

on .

Ocena uporabnikov

Star InactiveStar InactiveStar InactiveStar InactiveStar Inactive


V tišini so vse pesmi glasne,
v tišini so vse misli jasne.

V praznino tišine misel ujeta,
v tišino praznine pesem zapeta ...

Štefan

Brez naslova

on .

Ocena uporabnikov

Star InactiveStar InactiveStar InactiveStar InactiveStar Inactive

V snegu spomin.
Briše korake temine -
v snegu spomin.
Kot bela snežinka lebdim
v pričakovanju globine,
vesolja tišine.
Padem - in vse mine.
V snegu spomin.

Štefan

Pesem

on .

Ocena uporabnikov

Star InactiveStar InactiveStar InactiveStar InactiveStar Inactive

List v vetru
joče ko
umira sam.
Bleda senca
izgubljenega poletja,
misel ujeta v včerajšnji dan ...

Štefan

Frizura za zapomnit

on .

Ocena uporabnikov

Star InactiveStar InactiveStar InactiveStar InactiveStar Inactive

Ko sem bila majhna, sem od frizerja vsakič prišla objokana. Ne vem, zakaj, ampak komunikacija med mano in frizerkami je šla vedno mimo. In vsaka mojstrica škarij je naredila enako napako: moji sprednji lasje so bili vedno postriženi previsoko. Vedno!
Sledilo je obdobje osemdesetih. Divje frizure, vedno na polno »natupirane« (a mladi sploh še poznajo ta izraz?). Sama sebi sem se zdela cool... takrat!
Zdaj sem že skoraj dvajset let zvesta enemu frizerju, vedno zadovoljna s frizuro, in tudi če bi mi predlagal modre lase, pristrižene zgolj na 1 cm, bi vedela, da bo moja pričeska »šik« ...
In potem pridem v Afriko. Pa me čisto začarajo pričeske lokalk, še posebej kitke po celi glavi. Zakaj si sodobne Afričanke ravnajo lase in želijo biti podobne nam, belkam, ko pa je mene odneslo v prvi salon za frizure sredi totalno ne turistične Dodome in komaj sem dopovedala prisotnim, da želim take kitke, kot jih imajo domačinke. Ja, spet je bila komunikacija med mano in frizerkami mimo; jaz angleško, one Svahili, ampak na koncu je vse »štimalo«.
Ampak še zdaj mi ni jasno, zakaj se je v salonu naenkrat naredila gneča domačink, vse pa so me skrivaj pogledovale in se hihitale...   
IMG 6489mm
IMG 6490mm
skupna-malam
Lara
 

Da se ne bo zgodilo tudi vam

on .

Ocena uporabnikov

Star InactiveStar InactiveStar InactiveStar InactiveStar Inactive

Mala prijoče domov. S kolesom se je peljala po asfaltni cesti, ki so jo urejali in je priletela na kamen, kolo je spodneslo in pristali smo pri zdravniku. Na kolenu bo potreben šiv ali dva, vendar boste najprej počakali policijo. Kako prosim?! Policijo!? Ja, šlo je za prometno nesrečo. No, pa so ji vseeno najprej pokrpali koleno, potem pa smo šli sami na policijo. Ne vem pravzaprav točno po kaj. Pa že kar dežurni reče - Nikar ne reci, da je bilo na glavni cesti. Reci, da je bilo na stranski! Čakamo, da pride patrulja s terena in mlad nadebudni fazan z eno zvezdico pristopi. Ja, tole bo pa kazen!  Haloo????? Ja, očitno vožnja ni bila prilagojena stanju cestišča!  Saj, to ne more biti res, a ne, da ne!!!!  Pa kraj nezgode bomo tudi šli pogledat, pa domov v kakšnem stanju je kolo.  Pa gremo in nato še čakamo, da bo napisal zapisnik. Vmes bi ga človek sicer najraje na ***** in ga poslal v ***** in ga vprašal, če res nima kaj bolj pametnega za počet in pokomentirat še, da ni čudno, da je naša država šla v *******. Kazni pa menda puža le ne bo dobila. Naj ji bo. Tokrat!

JE

Opcije

on .

Ocena uporabnikov

Star InactiveStar InactiveStar InactiveStar InactiveStar Inactive


Papirji, ki so se nabrali čez teden. Handover katerega čas se bliza vedno bolj. Stvari me priganjajo. V bistvu je to dobro. Saj pomeni, da gre čas hitro. A ni vedno tako. Včasih to pomeni, da je zasičenost vseh obveznosti ogromna. Ali nismo vsi enaki. Včasih enostavno pridemo do tega, da nam je vsega dovolj. Vsega? Česa? Obvez!! Moraš, moram, takoj, še prej, sedaj, zamujaš... pa kdo te plača, da se mi vrtiš po glavi v tako radikalni obliki. Pusti me pri miru. Cel teden se napenjam. In si skoraj ne vzamem casa niti za razmislek. Dialog s svojo življenjsko sopotnico sem zanemaril. Samo jamram. Kdaj bom šel domov? Kdaj bom ob tebi? Kdaj bo konec tega? Ne vem ali si bolj želim proč od tukaj ali nazaj k družini. No! No! To pa je neumnost. Seveda si bolj želim k družini kot pa proč od tukaj. Imam službo. Plačajo me. Čakajo me trije meseci dopusta z družino. Če mi bo dolgčas se bo zdelo kot, da traja celo večnost. Jakajpaše, ko se obrnem nazaj v dolgčas opazim, de je šel mimo kot burja v zimskih dneh. Kot besede Dostojevskega, Življenje je pogled skozi okno. Nihilizem? Morda! Resnica? Sigurno! Stvari se morajo dogajati. Dnevi morajo biti polni. Polni intenzivnega počitka. Intenzivnega ukvarjanja s seboj in drugimi. Samo, če se v pravšnji meri ukvarjam s samim seboj sem lahko prijeten za svojo okolico. Preveč, me naredi egocentričnega, premalo pa za dolgočasneža. Kje je mera sam ne morem določiti. To presoja okolica. Moja želja je, da bi bil zadovoljen v družbi in se zato s tem ukvarjam več kot je morda normalno. Zame je normalno, za nekoga ni. Nekdo o tem niti ne razmišlja. Nekdo ignorira. Nekdo ne ve o čem govorim. Kako se ukvarjam s samim seboj. Ne mislim na striženje nohtov in las. Niti na osnovno higieno. Tokrat je bolj pomembna duševna higiena. Od časa do časa moram nekaj ustvarjati. Pišem. To je koristno. Izza ušesa pa mali škrat z vilami v rokah kriči, lezi na kauc in prižgi televizijo. Izza drugega ušesa tip v beli halji s frizbijem nad glavo vztrajno šepeta: naredi službene papirje.

Enkrat je treba začeti

on .

Ocena uporabnikov

Star InactiveStar InactiveStar InactiveStar InactiveStar Inactive

In danes je ta dan!

Že cel teden razmišljam, kako izkoristiti Vanjino ponudbo in tu in tam skočiti na njeno stran...  pravzaprav na stran, ki jo ponuja na izposojo. Izziv je pravi, volja tudi, idej kar nekaj ... ampak začeti ... KAKO?
Verjetno bi morala najprej povedati kaj o sebi. In ker me zadnje tedne spet grabi tisti nemir, naj bo tole (pravzaprav stara »finta«, ki sem jo spesnila za zloženko ob otvoritvi moje prve samostojne razstave v Laškem, februarja 2011):
Sem otrok sveta. Nepoboljšljiva potepinka. Nemir me vedno znova potegne stran od ustaljenih poti, nekam daleč, kjer nikoli ne veš, kako se bo naredil dan.
In zmeraj težje je priti nazaj, ujeti vsakdan in zaživeti rutino ... Zato morda nekoč nekje ostanem!
Do takrat pa lovim delčke barv, ritmov in čustev, ki jih doživljam na svojih poteh in jih poskušam sestaviti v ... naj bo tokrat tukaj, na Vanjini »strani na posojo«.

Štrudel za popotnike bom enkrat pekla tule:
IMG 8679mm

Naslov za vročanje pošte bom enkrat imela tule:
IMG 7044abcmm

Prvo franšizo za štrudle verjetno enkrat odpremo... no, se še ne morem odločiti, mogoče vam odgovor zaupam v katerem od bodočih zapisov...
Ampak to sploh še ni vse, samo najprej mi je padlo na pamet ...

Lara

Prijava

Naroči se na RSS

feed-image Naroči se na novice