Včasih je nežen,

včasih grozeč.

Enkrat kot ovčka je,

drugič, kot volk renčeč.   

V samozaložbi je izšla čudovita knjiga Mirjane Steblovnik, ki jo krasijo fotografije njenega moža Valentina. Opisano je prečudovito, več 100 kilometrov dolgo peš-popotovanje poimenovano Camino Portugal. Ali pa bi ga morala poimenovati kako drugače - romanje, iskanje duha, iskanje miru, iskanje samega sebe, avantura, preizkus volje...  Camino Portugal
Pa to sploh ni njuna prva pot. Za njima je že Camino Frances. Camino Frances

Imela sem privilegij, da sem že pred časom dobila posnetke in opise s teh poti in moram reči, da sem pri prebiranju jokala kot dež. Kot dež. Pa sploh ne vem zakaj, saj ne opisuje nič groznega, bolečega - razen nekaj žuljev, pravzparav niti ne ne-vem kaj strašno presenetljivega, pa vendar nosi tako globoko sporočilo in sproži takšna razmišljanja, da vzame sapo in... solze so tekle, kar tekle. Tudi to je bila očitno ena zanimiva pot.

Iskreno vas vabim k nakupu knjige.

V KAJ SE JE LETOS OBLEKLA JESEN?

V tiho megleno kopreno,
ki sončni jo žarek
spodi preč, stran.

V pesem klopotcev,
ki pojejo glasno
vinogradom v bran.

V kaj se je letos oblekla jesen?

V barvo rumeno, oranžno
in rdečo,
v plašč dobrohotnosti
in sadov polno vrečo.

Nekaj časa nazaj sem si kupila knjigo Podobe čarovnic in vil, Emilie Beaumont (Otroška knjiga OKA 2007). Pritegnil me je format, mehko oblazinjene platnice in pisane barve. Knjigo so ilustrirali kar  trije ilustratorji in resnično je kaj videt - fantastične ilustracije. Me je pa precej šokirala izbira besed - da se razumemo - knjiga je namenjena otrokom in ni kakšen priročnik za "odrasle čarovnice". Izvirnika nimam, pa tudi sicer ne znam francoskega jezika, da bi lahko ocenila izbiro besed - ali pa je vse skupaj le neposrečen prevod.
Ko pišem za majhne dušice, še posebej pazim, da ne uporabljam grobih besed - pa čarovnice gor-ali-dol. Tu pa je avtor (prevajalec?) obseden z "lulanjem" - ne, seveda tu ni govora o grobi besedi, ampak nekako mi je neprimerno stalno ponavljanje te besede:
"... maska iz kopriv, čez noč namočenih v mačjem lulanju,..."
"... ustekleničeno netopirje lulanje,..."
"... lulanje vseh barv,..."
"... lulanje dolgorepe opice..."...

Tudi nekateri deli besedil se mi zdijo neprimerni:

"Če vidiš staro ženico s kljukastim nosom, ki ima doma veliko mačk in ki z metlo preganja otroke, pazi, lahko bi bila čarovnica." Zraven je ilustracija prav simpatične ženičke, ki očitno čisti dvorišče, dva otroka pa bojazljivo gledata čez vrtno ograjo. Manjka le še kakšen frleči kamen.
"Čarovnice so tiste, ki pričarajo nevihte. To naredijo tako, da mačko trikrat zavrtijo nad glavo in jo potem zalučajo v valove." Halo!? Narisana je čarovnica, ki drži mačka za rep in ga vrti nad glavo!!
"Kadar je vrt prekrit s pajčevinami, to pomeni, da so bile ponoči tam čarovnice."  Pa dober, no, a je res potrebno pisat take bedarije - da se bo ja otrok potem bal igrati na domačem vrtu in se drl pri vsaki pajčevini.

Pa ilustracija čarovnice, ki drži miško za rep in ji ga reže s škarjami!?!

Tudi sama imam že 15 pesmi o čarovnici - a, moja mala navihanka je mlado simpatično bitje - razigrano, radovedno, pametno, a mehkega in dobrega srca.

Ja! Povejte otrokom, da so čarovnice lahko tudi takšne!

Tole mi je pa ušlo Novosti na domačem knjižnem trgu

Ko na drugi strani popka
majhna lučka zaživi,
takrat začno dogajat
čudno čudne se reči.

Na obrazu moje mami
so zasanjane oči,
ati praska se po glavi
in se bedasto reži.

Babi skrbno kupčka čaje,
menda za dolge so noči,
dedi na podstrešju išče zibko
za tiste, čisto prve, dni.

Jaz pa sam v sobi
stiskam k sebi si medveda
in mu tiho tolažeče šepetam:
Ti ostal boš z mano! Seveda.