Tudi letos sem se udeležila literarne šola JSKD - Mladost v močvirju, ki je potekala od 17. - 20. septembra v Veliki Polani, na domačiji Miška Kranjca. Vse skupaj se je začelo z: "Ne, nimamo rezervacije za vašo nastanitev." Ampak, ker se vse zgodi z namenom, se je očitno tudi to, saj mi je Barbara Rigler iz JSKD RS (ženska, za katero imam občutek, da ji prav nič ne predstavlja problem), uredila nastanitev v enem od nadvse simpatičnih bungalovov na sami domačiji Miška Kranjca.
Prijetna družba, zanimive delavnice na temo otroške književnosti in noro gostoljubni gostitelji so krivi, da sem preživela čudovit podaljšan vikend, ki je bil dobrodošel balzam za moje precej načete živce in malo manjši balzam za mojo težo. Tista energija tam okrog Velike Polane je neverjetna. Človek jo lahko dobesedno vdihne vase, se umiri in se mentalno prestavi nekam stran od ponorelega sveta. Tistim ljudem tam ni z rožicami postlano, pa vendar so tako polni energije, smeha, elana, pozitivnosti, da so lahko večini za zgled.
In kaj smo torej počeli - poslušali Vlada Žabota, ko je govoril o urokih in magiji (tema, ki me noro privlači), dr. David Bedrač nas je presenetil z nalogo "kako v 20 minutah napišeš otroško pesem", Liljana Klemenčič nas je ponesla v pravljični svet močvirja in nas prisilila, da vanj umestimo rdečo raketo (halo, to je še za pravljico težak zalogaj), Peter Škerl pa je nadvse vljudno in stojno prenesel pogled na naše "ilustracije". Jap, čisto vse je bilo pisano na mojo dušo. In rezultat: iščem rdečo vrvico, ki me bo čuvala pred uroki, finiširam pesem, ki sem jo napisala "za Davida" (še nikoli nisem napisala nič na silo - no, pa mi kar dobro šlo), rdeča raketa mi je odletela, a pustila tam nekje v ozadju srca občutek, da se morda enkrat lotim tudi pravljic, no, Peter, ilustrirala pa še nekaj časa ne bom, čeprav sem svoje čase zelo dobro slikala. Peter mi je dal še eno prav posebno darilo - izrazil je navdušenje nad mojo LiliLuli noče v šolo in rekel, da to pa res moram objaviti. Sem kar malo zrastla ;-) Ja, zbirka je itak že izšla, a še vedno kupčkam energijo za tiskano izdajo. Sem kaj pogrešala? Morda le-to, da je bilo premalo konkretnih napotkov in kritike s strani "starih mačkov". Opomba, "bo treba še malo spilit", nekomu ki ne ve kako se drži pila v roki, ne pove prav nič. Potem pa berem v reviji Mentor kako "je polovica knjig za otroke in mladino, ki izidejo pri nas, zanič" (letnik 36, št.2, str. 76). Kdo je torej tisti, ki je pripravljen oceniti tvoje delo? Trg?
op. Prva fotografija ni moja - pravzaprav sploh ne vem čigava je ;-)
