Na Mednarodnem sejmu obrti sem, v že kar prvem razstavnem prostoru,  naletela na revijo Hiše. Debela, velika, resna, odlične kvalitete, revija, ki že skoraj spominja na knjigo mehke vezave, me je tako pritegnila, da sem si jih v vrečo nabasala pet. Morda celo šest. Moj se je prijazno ponudil, da mi jo nese. Ni treba reči, da mu je bilo žal za to ponudbo tisti moment, ko jo je dvignil, a je stoično prenesel kiks. Hvala.

Ja, hiše. Ko sem bila še, recimo temu, mala puža, sem sanjala o hišah, kakršne so danes v modi. Kockaste, z ravnimi strehami in velikimi steklenimi površinami, skozi katera te pride pozdravit sonce prav tja v zadnji kotiček. Se spomnim, da me je oče gledal kot malo zmešano bitje in ja, preselili smo se v »transformator«, tako značilen za tiste čase. Danes je, ob premagovanju dveh ali treh stopnišč, vsem še kako žal. In zakaj sem sploh kupila te revije? Ker so v njih predstavljene najlepše (čeprav je to lahko stvar debate) hiše na svetu. Najbolj norih dizajnov, sodobnih materialov (les in beton sta »odkritje«) in energetske popolnosti. Začudena sem bila koliko mojstrovin stoji pri nas, v Sloveniji. Nekaj drznih arhitektov, in med njimi tudi kakšen (nesramno bogat) zdravnik, so si ustvarili osupljive stvaritve. Upam, da imajo čas bivati v njih. Aja, zakaj? Ker še vedno sanjam, da bom enkrat zadela na loteriji in si dala postaviti eno takšno sodobno, a nič kaj komplicirano, Hišo. Morda bo lesena – les mi strašno diši in je topel. Pravzaprav se vedno znova sprašujem zakaj nimamo v Sloveniji več lesenih hiš, glede na to, da imamo zavidljivo poraščenost države z gozdom, ob tem pa nam lesna industrija crkuje, in glede na to, da živimo v okolju z nič kaj skandinavskimi zimami. Mimogrede – bolj greš na sever, več lesenih hiš imajo.

In ob prebiranju teh revij, obračanju listov in vzdihovanju, sem se spomnila zabavnega besedila, ki sem ga nekje v času nazaj sicer že enkrat omenila:

"Zdaj je bilo treba vse obdelati računalniško, kakor da človek ne bi znal zgraditi hiše, dokler se nekakšen svetovalec v premajhni majici ne domisli kako se odpre pokrov prenosnika. Kakor da bi tako zgradili Kolosej in piramide v Gizi. Marička pomagaj, leta 1889 jim je uspelo postaviti Eifflov stolp, danes pa ne moreš več priti do načrta za enonadstropno hišo, ne da bi moral čakati na koga, da steče napolnit baterijo svojega mobilnika."

Vir:Friderik Backman, Mož z imenom Ove, str. 103

V petek sem bila na otvoritivi razstave mojstra Jureta Kravanje. V ponos si štejem, da sem sodelovala pri sami postavitvi razstave in da smem reči, da sva z Juretom v istem foto društvu. Neskončno prijazen gospod, s presentljivim smislom za humor. Vabljeni k ogledu, v prostore Celjske kulturnice.

Ah, ne. Goljufam. Narava še zdaleč ni tako obarvana. Prav vse je še zeleno in zori. Le kakšen list, s katerim se poigrava veter, naznanuje, da bo treba kmalu poiskati jakne in pograbiti, z breze odpadlo, listje. Uživajte sončne dni - kratki postajajo.

Ena na brzino, med malico, s telefonom. Jezus, so pri nas ratali varnostniki zateženi, če vidijo, da fotkaš :-(