Po več mesecih mi je uspelo pridobiti vsa potrebna dovoljenja za objavo fotografij, ki sem jih zbrala pod imenom 

LJUDJE V MODREM

Zbirka je posvečena vsem Delavcem. Delavcem z veliko začetnico. Delavcem v pravem pomenu besede. Fizičarjem, da ne bo kakšne nepotrebne debate.

Ko je človek bolan in se mu ful fotka, pač lovi motive kar skozi okno.

Med prazniki se je moj dragi sodelavec odločil zapustiti ta svet. Bil mi je krasen kolega, vedno nasmejan, a mi je znal povedati tudi tisto, kar mi je kdaj gepiralo, pa čeprav ni bilo prijetno za ušesa in srce. In zaradi tega mi je bil všeč. Bolezen se je prav čudno poigrala z njim, pa vendar ... Ni bilo fizičnih bolečin, so pa duševne bile očitno prehude.
In ker si mi vedno povedal, kar mi je šlo, bom tokrat to naredila tudi jaz. Spoštujem tvojo odločitev oditi, a sem jezna nate! Jezna, ker si od vseh dni izbral ravno ta čas in zaj*** družini praznike za vse večne čase. Jezna. Jezna, ker nisi rekel, adijo.