Kmalu ne bom imela več možnosti zjutraj vzeti fotoaparat in se odpeljat v jutro tja nekam, kjer ptiči norijo že navsezgodaj, kjer globoko zajameš svež zrak poln sonca in zreš v dolino megle. Zato sem današnje jutro izkoristila za prav to. Najprej je nastala ena taka prav čudna - na hitro sem potegnala aparat nad glavo, saj sem zadnji moment opazila, da leti nekaj nad mano. Druga je ena tistih, ki potrjujejo pravilo, da sonce vedno sije, je pa res, da je včasih nad oblaki, pa ena pomladna pač in končna, ki bi ji lahko nadeli ime "Stairs to heaven".

Včeraj je napovedovalec na POP TV izjavil: "Premierka Bratuškova je povedala, da so razmere slabe in temu primerni so ukrepi."  Slabi torej :-( Upam, da ne. Resnično upam, da ne.

Pred nekaj časa je prišla v javnost informacija, da v Novi Zelandiji, ali pa je bila Australija, ljudje ne bodo smeli več gojiti svoje zelenjave. Seveda so pri nas vsi zamahovali z roko, se posmehovali neumnostim, ki da krožijo po netu, da povsod vidimo teorijo zarote in podobne "pametne" izjave so kar deževale.
No, kaj pa porečete danes o tejle znanstveni fantastiki:
Evropska komisija pripravlja uredbo, s katero bo pridelovanje neregistriranih semen in razmnoževanje avtohtonih rastlin na domačem vrtu kaznivo, registracijo semen pa si bodo lahko privoščila le velika semenarska podjetja.

ODPRITE OČI LJUDJE!  25. maja bo globalni shod proti Monsantu - upam, da se bo našel organizator tudi v Sloveniji.

Jej, sem ga že našla: Oglejte si kraje shodov po celem svetu

Čuden planet, ki mu vlada divodikov oksid, kemijska spojina, ki je lahko smrtno nevarna - lahko vam povzroči opekline ali ozebline, pa vendar se najdejo bitja, ki se kopajo v njej, še več, jo okušajo, čeprav nima okusa, jo vonjajo, čeprav nima vonja, jo opazujejo, čeprav je prozorna. Enkrat je trdna, spet drugič tekoča. Enkrat  težka in silna  teče po tleh, drugič vsa puhasta lebdi na nebu.
V njej živijo živali ali pa vam priteče iz oči.  Noro! Seveda govorim o VODI - tokratni temi fotostorminga. Pred kar nekaj časa smo imeli podobno temo - vodna gladina, a strokovnjaki, kot smo, smo prepoznali glavno poanto - v mapi so se dejansko nabrale fotografije polne odsevov in poudarkov na gladini, kot taki. Zato ne dvomim, da bodo tokratne zgodbe čisto drugačne.
Že v osnovni šoli smo se naučili, da voda kroži in da jo je pravzaprav vseskozi enaka količina. Ste kdaj pomislili, da je voda, ki ste si jo nalili iz plastenke, na kateri ste pazljivo preverili rok trajanja, pravzaprav stara  milijone let?  In kako smo se, brez izjeme, pred leti smejali nemškim turistom, ki so si naročali vodo, danes pa vidimo plastenko v rokah na ulici, v kafiču, na sestanku, v parku ... čudi Nemci, a?  No, vam je kaj nerodno ;-)  
Ste čez prvomajske počitnice, ko ste s prsti čofotali po vodi, pomisli,  da so v  njej pred olala tisoč leti, plavali takšni in drugačni zavri?
In potem ti pride nekdo z idejo, da bi nam jo vzel? Jaz bi ga malo namočila v njej. Z glavo navzdol.
Prejšnja tema je bila "zeleno" in moram reči, da ste me razočarali - sredi bujne zelene pomladi, je tako malo članov našlo zeleni motiv. Upam, da bo tokrat drugače.

Vanja, 07.05.2013

Nekaj dni nazaj sva sedla na motor in odbrzela proti Ljubljani. Opravek je bil preč v desetih minutah in redosledje enosmernih ulic naju je pripeljalo ob Ljubljanico, v staro Ljubljano. Prednost vožnje z motorjem je tudi ta, da ni problema za parkirno mesto.
Spustima se po stopnicah Makalonce in na platoju, dobesedno nad Ljubljanico, naročiva pijačo. Natakar mi prinese ledeno hladno Cockto in kozarec poln ledenih kock - halo, ni še poletje! Vržem jih v vodo, ki teče, kako pripravno, le kakšnih 50 centimetrov nižje pod mano. Prebiram zgodbo F. S. Finžgarja o Makalonci, gledam ladjico, ki pripluje izpod tromostovja - mmmm ... če ne bi iz zvočnika kričalo I'm big in Japan, big in Japaaaaaaaan, big in.. Natakarja nedolžno povprašam, če se je že kdo pritožil nad preglasno glasbo in na moje presenečenje je takoj zaštekal namig. Na tako prijetnem kraju želim slišati le žuborenje vode in kakšen čivk vrabcev, ne pa dretje iz zvočnika.

Sprehod po uličicah stare Ljubljane me vedno razveseli - male trgovince, antikvariati, mizice za posedanje in kavo ... Naenkrat zagledam ful cart izložbo in v njej lonček, ki ga enostavno moram imeti. No, dobrih 16 evrov za lonček niti ni tako malo, pa moj reče:
Ti ga kupim za 8. marec.
??
Ali pa za kaj drugega, sigurno sem ti še za kaj dolžan.
:-))))
Moj je že navajen, da imam včasih - velikokrat, prav posebne želje, željice in da me otroško osrečijo drobne reči, ki so nekomu drugemu malodane brezvezne.
Vstopiva v oblak prijetnih dišav po čajnih mešanicah in pogled mi bega z enega lončka na drugega, čajnik na prvi polici je lepši od tistega na drugi. Izberem si nežno romantično skodelico - pogledam proti svetlobi - ja, skozi fini porcelan se vidi. Angleški porcelan po kitajski recepturi. Neskončno fin, lahek in krhek lonček s prijetno poslikavo v akvarel tehniki, me je najbolj pritegnil. Poslikana je notranjost, ročaj in celo zunanje dno. Tule si lahko pogledate, kako poteka proizvodnja DUNOON Fine Bone China
Jutranjo kavo ali čaj morate piti iz skodelice, na katero pogled, vas spravi v dobro voljo že navsezgodaj. Resnično. Za jutranji obred imam drugo skodelico, kot za naprimer popoldansko kavo. Si predstavljate kakšen dan je pred vami, če ga boste začeli s čajem v črni ali kavo v sivi skodelici? Bljak.

 

Pred časom smo imeli v Društvu fotografov SVIT temo fotostorminga Drevesa. Ponavadi pripravim uvodno besedilo na razpisano temo in poskušam nanizati kar največ idej za lažjo orientacijo in iskanje motivov. Besedilo boste našli na mojem zavihku Fotografski kotiček.

Tokrat sem se napotila slikat čisto nekaj drugega, kot pa je ratalo. No, saj je ratalo tudi tisto - bom objavila v prihodnjih dneh, ampak vmes so mi padla v oči tudi cvetoča drevesa v katera so se ujeli jutranji žarki. Bila sem jih res vesela, saj napovedujejo slabo vreme in vem, da se bodo cvetovi usuli v dežju in vetru in ko bo zopet posijalo sonce bodo gotovo že napol gola - torej zopet čakat eno leto, da se bo vse poklopilo. Kot se mi je pri tistem cvetočem drevesu in oblakih v članku pred temle :-)

Pozdravljeni

Pa sem jo dočakala – ZELENO – meni najljubšo barvo.

Menda je zelena ženska barva. Barva miru, upanja, novega začetka, usode, je barva srčne čakre.
Ni mi pa čisto jasno zakaj je dobra pri koleričnosti in slabosti. Z zeleno preganjaš pozelenelost od slabosti – hmmmm, da ne misilijo morda zéleno – tisto, ki ti jo dajo v Bloody Mary.
Zelene je vsenaokoli kolikor hočeš zato dajmo pomislit kaj je tipično zeleno:
Pomlad – jej, končno! Ne le trava, tudi voda zna biti čudovito zelena. Zelena jabolka imajo tako svež vonj, da te spravijo v dobro voljo že, če jih samo gledaš. Sveže ozelenele bukve, ki jih obsije jutranje sonce ... scena, ki ti ogreje dušo. Malo manj simpatična je zelena plesen – razen, če je na kakšnem žlahtnem siru v kombinaciji z zelenim silvancem. In da ne pozabim - jutranja rosa na listu tulipana ali na travnih bilkah – kakšen krasen bokeh lahko ustvarimo, če smo le dovolj zgodaj pokonci.
Zelene oči so tako skrivnostne in drzne v kombinaciji z rdečimi lasmi. Še posebej lesketajoče postanejo, če jih presenetite s smaragdno zeleno ;-) Priznam, tukaj so moški bolj skromni – pri njih dosežeš enak efekt že z zeleno steklenico.
Sploh pa je zadnja leta opaziti odločen zeleni trend. Zelena kava za hujšanje, zelen čaj za odvajanje odvečne vode, zelene jeklenke za bolj eko, zeleno gorivo za boljši zrak, zeleni ponedeljek za bolj zdravo prehrano, zeleno gibanje za bolj zdravo življenje, zeleni mirovniki za mir in pravičnost, zeleni politiki za ... nimam pojma kaj ... pa saj ni čudno, da so tudi naši obrazi čedalje bolj zeleni.
Povem vam, zelene res ne primanjkuje in zato se po praznikih vidimo v zelenem!

Ah, zeleno, ki te ljubim zeleno.

Vanja, 26.04.2013

V današnji reviji Digitalna kamera je objavljena moja fotografija Ujeta rosa - in to na dveh straneh! Fino, ne. V reviji boste našli še moj članek z opisom Društva fotografov SVIT in prebrali obširen prispevek Jureta Kravanje in Mateja Peljhana o Fotografski terapiji.