V tem času so žitna polja pravi blagoslov. Za fotografe in vsak čas bodo tudi za kmete - ponekod že žanjejo, zato pohitite, če mislite ujeti kaj luštnega. Barve so veličastne - modro zelena, rumena, vijolična in rdeča,.... sceno še popestri kakšna pikapolonica ali pa kar dežne kaplje.
Pikapolonice so ene take butaste živalce. Seveda nikoli niso tam kjer bi jih človek želel. Pa vzameš v roke bilko ali reso klasa, jo malček požgečkaš, da bi se spravila na drugo stran klasa ali se obrnila navzgor - in kaj naredi ta neumnica - naredi se mrtvo in raje pade na tla, kot da bi se malo pofotkala.
Škoda, da nimam časa se zapeljat proti vzhodu - tam so polja res prostrana. A, če jih ne gledaš ravno iz ptičje perspektive, pravzaprav dolgočasna.  Za dobro fotko potrebuješ le nekaj klasov, pravi objektiv in pikapolonico, ki je pripravljena sodelovati ;-)

Včeraj sem zaključila neko dolgo in čudovito obdobje v mojem življenju. Niti trenutek mi ni bilo žal, da sem se pred 16 leti odločila za pot, ki mi je prinesla marsikaj nepozabnega in neponovljivega. Rekla sem: Ja! Sprejmem,  čeprav mi je šel kar srh po hrbtu, saj sem vedela, da me čaka, vsaj na začetku, precej trnova pot. A, vedela sem, da bo vznemirljiva, edinstvena, še posebej, ker sem ženska. Res je priletelo precej polen, a s časom, ko sem dokazala svojo voljo, vztrajnost in nenazadnje delavnost, se je situacija popolnoma spremenila. Kolegi so me sprejeli in vzeli za svojo. In bilo je super. Nikdar mi ni bilo težko se javit na telefon in pomagat z nasvetom, pa čeprav sem le pred kakšno uro legla k počitku ali bila sredi peke torte za rojstni dan mojega dragega, saj sem vedela, da me nihče ne kliče brez veze ampak zato, ker me rabi. Je treba v službo? OK. Če bi lahko podaljšali in pomagali kolegom? Ni problema. In smo - 16 in več ur! Akcija na -27°C - je*** ga - takšno je pač vreme. Vročina takšna, da je kolegu eksplodiral vžigalnik za cigarete. Tudi to smo preživeli.
V teh letih sem srečala toliko različnih značajev ljudi - bili so pokvarjeni do obisti,  odkrito sovražni, zahrbtni in maščevalni, s figo v žepu,  a med njimi tudi skrajno vljudi, prijazni, hvaležni in skoraj očetovski. Toliko različnih usod - tudi tiste pokvarjene je verjetno nekdo takšne naredil - nihče se ne rodi pokvarjen! A, prav vsi so pripomogli, da sem po vsej tej prehojeni poti boljši človek, saj so mi hočeš-nočeš pokazali prave prioritete v življenju.
Tudi zaradi pisanja na tem blogu sem ostala brez delovnega mesta, ki sem ga imela neskončno rada. Začenjam novo pot, a življenje me je naučilo, da se včasih resnično ne splača vlagat vso energijo za reči, ki bodo obstajale takšne, kot pač so, pa če se še tako trudiš. Po 16 letih na moji nočni omarici ne bo več službenega telefona, v prostem času ne bom razmišljala o službenih obveznostih in čisto vsa nedeljska kosila bom s svojimi najdražjimi. Ni slabo, mar ne.
Pred časom je kolega v modrem - izkušeni inštruktor, izrekel tole: Kolegi - maraton se teče drugače, kot tek na 400 metrov. Počasi, kolegi. Poočaaaasiii.

Ponavadi jo mahneva z motorjem nekam na jug konec aprila, začetek maja, ampak letos se je zima nekam zavlekla ;-) Sicer pa se vse zgodi z namenom poleg tega pa moj točno ve kdaj me mora posaditi na motor in odpeljati nekam proč in me zrelaksirat.
In sva jo mahnila na Pag.
Preko Postojne, Ilirske Bistrice, mimo Reke - joj, kakšne avotceste imajo ti tipi, Crikvenice do prve postojanke v Senju. Kavica tik ob morju, sonce in boj z mislimi v katere se še vedno vriva služba. Nad mestecem vidim utrdbo, a nimava časa za ogled. Še dobro, ker se pripeljeva direkt na trajekt za Pag. Super. Nobene gneče - no, četrtek je. In potem presenečenje. Haloo, kam sva to midva prišla? Sam ljubi kamen. Kamen! Niti bilke. Cele planote spranega kamna. Hmmm. Peljeva po cesti navkreber in končno zelenje, ampak nobenega vonja po borovcih, ki nama je tako drag. Brez težav najdeva apartma tik ob obali, nov s klimo. Slečeva usnjena oblačila in direkt na obalo. Krasna obala, mali kamenčiči in sinje modro morje. Že prej sem gledala kopico malih otrok, ki so noreli v vodi, ampak sem bila skeptična - kaj pa otroci vedo kaj je mrzla voda ;-) Pomočim prst v morje, zabredem do kolen, do pasu - haloooo, pa saj to je mlakuža. Noro! Tako tople vode pa še ne - in to junija! Fantastično je pasalo sprostiti že kar malce otrple mišice in voda je več kot primeren medij za kaj takšnega.

Na hitro sva še skočila do Novalije, pojedla najbolje pripravljeni hamburger ever ( najbrž zato, ker še ni gneče in si je kuhar vzel čas celo za hamburger ), malo prečekirala promenado, potem pa nazaj. Spat!
Jutro - zajtrk na terasi, pogled na morje in dogovor kam jo mahneva danes. Ogledat si greva otok - jasno.
Božanje vetra, ko v kratkih hlačah  in majčki sediš na motorju je res špica. No, brez čelade le ne gre. Kaj pa veš kdaj ti pot križa kakšna ovca ;-) Peljeva se mimo zaselkov, odmaknjenih plaž, vse tja do Metajne. Tudi tu je bila plaža fina in voda še bolj. Kratek počitek, malo nastavljanja soncu, plavanja v prijetni vodi in nikjer nobene gneče. Joj, kak fajn. Res ne maram gneče in dretja otrok in še hujšega dretja že vsega naveličanih mam. Sorry.


Odpeljeva se nazaj in mimo zloglasnih Zrč - seveda se zapeljeva do kraja zločina, a naju ni niti malo pritegnilo. Začelo se je s plačilom vstopnine. Menda parkirnine - halo, ne mi težit s parkirnino že dopoldan, ko ni nikjer žive duše, za plažo pa, častna reč, ne mislim plačevat. Zvečer je menda norija, ampak moraš biti totalno zadet, da zdržiš več kot dve uri. "Glasba" se sliši kilometre daleč, vedno povedat razjarjeni domačini.
Greva midva naprej, do mesta Pag. Pot se kar vleče, sam Pag pa - kaj naj rečem - kot vsako obmorsko mesto - kopica ozkih ulic, ki vodijo do trga s cerkvijo, morje oštarij in nobene gneče. Sem že povedala kako všeč mi je to? Pa ne mislit, da sva bila sama, samo njihova kapaciteta ponudbe je naravnost enormna. Pivičko, rosno, veliko, ogled mesteca in nazaj na kosilo. Že prej sva opazila Pečenjarnico Gajac - oh, fant, ko dobiš na pladnju kilogram sveže pečenega odojka in kup pečenega krompirja v kosih, misliš, da se z natakarjem nista razumela. No, ko je prišel pospravit in je rekel, če je kaj za zavit, je najbrž on mislil, da se nismo razumeli - zmazala sva praktično vse. Ja, vem, holesterol pa to. Ampak, ne - ne, na dopustu! Tu mi ne bo nihče težil.
Po kosilu pa dremuckanje na plaži. Ležiš v pesku, valovi te počasi in neumorno zalivajo, da ti ni vroče. Bogovsko. A, poznalo se je da je tukaj petek - nekaj več ljudi, mali otroci in v njih zaljubljeni starši in stari starši. Slednji precej bolj umirjeni, kot tisti nadebudni frišno pečeni očki, ki mislijo, da bo cela plaža gledala njegovega malčka, kako binca v vodi in se kremži zaradi slane vode. Joj, no, res se starava.  Eden je bil še prav posebej vztrajen - svojega malčka je klical Žaba?! Ne žabica, žabček - Žaba! ampak kolikokrat je to izustil je naravnost neverjetno. Žaba, žaba. Žaba, žaba. Žaba. Si žaba? Žaba, žaba, žaba. Žaba - moj je že mislil it ga utopit, ko je očitno tudi malemu dop**** in se je začel dret - odšli so iz vode. Prisegam, samo še enkrat bi rekel žaba, pa bi naslednje jutro imeli kaj brati v dnevnem časopisu.
Zvečer sva se zapeljala še na malo daljši sprehod po  Novalji nato pa je sledila še večerja s kolegi - sveže ulovljene orade. Saj one nimajo holesterola, ali pač ;-)


Noč je bila naporna ...

Zgodnja jutra so prekrasna. Ko pogledaš v meglo in v njej prepoznaš tisti neznansko rahel rumenkast navdih, ki ti daje slutit, da se morda že kakšen kilometer stran kopajo v soncu. Pograbiš kamero in na lov.
No, v resnici je stvar potekala takole. Ta malo sem peljala na zgodnji avtobus, ker se je odpravila v tujino, potem pa se peljem proti domu in volan zavije nekam svojo pot. Hecno, ampak z mislimi sem že bila na poljih, med meglico, ki je zjutraj še tako prijetno sveža. Stopim na zavoro, vzvratna in že rinem avto na neko kolovozno pot. Pograbim aparat in zdivjam na njivo. Matr' kako fajn scena - kot bi bila v Toskani. Ja, ja, itak, da še nisem bila nikoli tam :-( pokončna, panoramska, še malo bližje, pa še malo nazaj, da ujamem še tiste vijuge mlade koruze, ki linije tako lepo popeljejo proti drevesom ... ko kar naenkrat ne zmorem več niti koraka. Pa kaj je zdaj to?! Pogledam proti stopalom - the best - moji novi mokasini komaj gledajo iz blata, moje nove kavbojke so mokre že skoraj do kolen ... joj, Vanja, si ti smotana! Bi bilo bolje, če bi se sezula in bosa zdivjala na njivo. Pa, kaj, ko se megla tako hitro porazgubi, ko posije sonce in je treba vedno hitet.
Imela sem prav. Ko sem prišla domov, si skuhala kavo in sedla na teraso, je že sijalo sonce. In to precej konkretno! Pohitim še na vrt, ujamem nekaj rose,  ki se je ujela na niti pajčevin in že je bil tu vroč poletni dan.

Hvala ker imate pogum pogledati ta filmček  kajti najslabše kar lahko storite je, da se obrnete stran z izgovorom: "Tega ne morem gledati!" oni pa trpijo naprej ...

Vanja

Že nekaj let zbiram pogum posvojiti hrta. Vsake toliko časa brskam po netu in tokrat sem naletela na res prekrasno urejene strani Hrtji svet ki so polne informacij o teh ubogih revčkih. Usoda "odsluženih" angleških in španskih hrtov je kruta do nepojmljivosti. Nepojmljivosti človeške hudobije!!

Si upate v Google slike vpisati besedi Galgos dogs?

Španci so pravi prasci kar se tiče krutosti. Naj mi pujsi, te inteligentne živali, oprostijo. Ubiti svojega psa zato, ker se ti ga ne da hraniti čez zimo, ker ne ustreza tvojim normam, ker se je poškodoval, ker ni več dovolj hiter, ker ... je res bedast izgovor. Še bolj kruti pa so načini usmrtitev. Obešeni visijo po gozdovih, prestreljeni na odpadih, shirani do smrti... Pa kaj je narobe s temi osebki, ki imajo osebno izkaznico, ki si je ne zaslužijo?!!! Spomnite se na te zgodbe, ko boste zbirali kraj svojega letnega oddiha!

Tale na zadnji sliki je sicer ruski hrt ali borzoj. Vsi pa so si precej podobni. Graciozni, umirjeni in neznansko hitri, ko je treba. Ta njihova sposobnost pa jih zaradi človeške pokvarjenosti in pehanja za denarjem največkrat stane življenja.

Imate prostor za eno tako ubogo dušo? Na strani Hrtji svet dobite prav vse informacije. O izkušnjah dosedanjih posvojiteljev pa si preberite na njihovem forumu  Hrtji svet Forum. Preobrazbe so neverjetne.

 NAJBOLJŠA POMOČ JE POSVOJITEV

Morda ste tudi sami dobili mail, ki kroži po netu - Kmet ve kako - Sepp Holzer pravi tudi takole:

"Potrebna sta zdrava kmečka pamet in kreativen način razmišljanja. Naše otroke in vnuke pa v šolah sistematično poneumljajo, tudi zato, ker so nekateri učitelji pod vplivom politikov in lobistov. Ampak, dragi moji, kjer je volja, je tudi pot. Kmet je duša naroda. Če izumre kmet, umre država. Z današnjim načinom kmetovanja pa se staro znanje izgublja. Potreben je pogum, ne pa, da se obnašamo kot hlapci. Naravi lahko vedno brezpogojno zaupamo. Če si spoštljiv do vseh živih bitij, boš sam od tega največ imel. In kmetovalec bo postal najlepši poklic.”

Vir: http://aljatasi.com/2009/08/sepp-holzer-cudezni-kmet/