Glede na to kako so na POP TV v zadnjem času oblečene vremenarke, se sprašujem ali bodo potem takem poleti napovedovale v bikiniju.

V 24 urah 260 prometnih nesreč.

Včeraj sem pred vrati nujne pomoči čakala dobrih 5 ur, da so mi namestili longeto. Vmes so se na hodniku izmenjevali reševalci, policisti in celo sodni policisti.  Mokri, zasneženi, premraženi in utrujeni. Zdravniki so delali s polno paro, sestre so norele, rentgeni so skoraj pregoreli. Vmes je sirena zatulila še trikrat. Na poti domov sem srečala še gasilsko vozilo, ki se mu je nekam mudilo.

Čudno - nobeden od tam čakajočih ni prišel z idejo, da je treba javnim uslužbencem znižati plače.

Pravkar sem prebrala nekaj let star članek z naslovom Pogumno dekle, ki je bil objavljen v Vestniku 14. aprila 2005. Dekle, ženska - lepa, posebna, s krokodilčki v očeh, kljub trnovi poti življenja. Poleg izredno zanimive življenjske zgodbe, ko jo je pot zanesla v različne službe, celo na različne celine,  mi je še posebej padel v oči stavek s katerim se še kako strinjam:

Naša mentaliteta človeka je iskanje problemov tam, kjer jih ni.

Ravno včeraj se je moj razjezil ob branju 24ur: Zdaj se pa spet pol politike in novinarske srenje ukvarja z drvarnico ki je na črno postavljena, namesto, da bi že končno začeli reševat državo.
Se nekako povezuje, a ne?
Bomo sploh kdaj premagali to željo po pametovanju ob nepomembnih rečeh in iz njih delali slona, predvsem pa izgubljali energijo in dragocen čas?! Včasih čisto resno analiziram kdo se ukvarja s takimi rečmi, kakšni ljudje.
Pametni - mislim, da ne, saj tisti znajo preseči takšne nepomembnosti in zamahniti z roko, saj se ukvarjajo z resnimi rečmi.
Takšni, ki imajo preveč časa - hja, to bi verjetno že bilo bližje, saj tisti, ki morajo opravljati resno delo, pač nimajo časa za malenkosti.
Razgledani - ah, kje pa. Takšni so preveč diplomatski in ... pač razgledani.
Pokvarjeni - mogoče, takšni imajo čisto poseben senzor za zaznavanje problemčkov ljudi in jim z nasmeškom zabiti žebelj v koleno.
Željni senzacij - naj jim bo, če živijo od tega, pa še tu bi morali spoštovati nek etični kodeks. Morda pa ga v firmi sploh nimajo.

Eh, etični kodeks imaš v duši, ne pa na polici!

Če se vrnem nazaj na prvo misel in tisto nasmejano dekle. Sem jo šla poiskat na Google, da vidim kaj počne danes:  http://www.kozmetika-lea.si/ 

Ne maram presenečenj,
razen,
če zanje vem že v naprej ;-)

Moja najljubša še iz srednješolskih dni, ko sem jo znala zdrdrati na pamet. Jutri je svetovni dan poezije. Vzemite si kdaj čas in preberite kakšno pesem - vzame vam le minutko, dve - in če je dobra vam da razmišljati še mnogo dni potem.

Nekoga moraš imeti rad  
 
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa ceprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- ce se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Ivan Minatti

Včeraj je bil za mene en tak dooolg, naporen in utrujen dan. Zvečer sem se zleknila na fotelj, pogledala dva članka na Preverjeno, potem pa se odvlekla v posteljo.

Zjutraj mi zazvoni ura - zgodaj. Sem mislila it fotografirat, ko začudena opazim, da je moj še vedno v postelji. Ojoj, zaspal se je.
Hej, a ti danes ne greš v službo?
Ne. Danes bom s tabo doma.
:-))))
Prav lep začetek pomladi - ko si vzameš čas le drug za drugega, ko se ti nikamor ne mudi, ko v miru na sončku spiješ kavo in grizljaš rogljiček, greš na sprehod okrog jezera in poslušaš noro žvrgolenje zaljubljenih ptic. In, priznam, vsake toliko rečeš: Ne! Danes se ne bova pogovarjala o službi.

Pozdravljeni

Ravnokar iščem počitniško mesto za letošnji dopust, ko mi je znanka poslala nekaj fotografij z njenega lanskega počitnikovanja. Zgodilo se je neizbežno – brskanje po albumu Morje 2012 in obujanje spominov. Ulice, podhodi in ko se znoči, prekrasni topli večeri. Vrvež obiskovalcev, prodajalcev sladoleda, bižuterije in ... saj sploh ne vem kako jim naj rečem – tistih, ki ti z malimi škarjicami in rezanjem prepognjenega lista papirja v nekaj minutah ustvarijo popolno SILHUETO glave. Ste jih kdaj opazovali? A niso neverjetni? In s kakšno brzino to delajo! Najbrž si čez zimsko sezono služijo denar z manikuro v kakšnem salonu.
Ja, silhuete so tokratna tema. Saj ni kaj prida za napisat – poskrbeti je treba za prave nastavitve aparata, imeti svetlo ozadje in objekt, ki je fajn, če je že v osnovi temen ali vsaj v senci. Tako nekako.
A bolj, kot razmišljam o tej temi, bolj mi hodi po glavi vprašanje – zakaj so se sploh spravili delat to vrstno tehniko. Zelo veliko poznanih oseb ima tovrstvo izvedbo. So se bali, da bi jih kdo prepoznal, a so hkrati želeli, da jih dejansko bi prepoznali?  Se pravi da gre tu le za namig?
Ja, ja, lahko bi bil jaz, mi je res kar podoben, ampak ne, nisem jaz, ker jaz imam trden alibi, da sem bil drugje.
Čedalje bolj spoznavam koliko silhuetnih oseb(kov) me obkroža. V kritičnih časih pridejo na plano v vsej svoji neimenskosti, pa vendar definirani do obisti, in so pripravljeni se vsak trenutek zopet skriti nekje v pozadini.
Morda so prilezle na plano že tudi letošnje muckaste velikonočnice, znajo biti krasen motiv za silhueto. Čeprav so morda boljše ali pa le lažje za izvedbo strogo definirane linije – zgradbe, profili ... Se mi zdi, da bo pametno malo pobrskati po temi „sence".

Vanja 19.03.2013

Nocoj sem gledala enega najbolj znanih romantičnih filmov ever. Romanca v Seatlu. ( Sleepless in Seattle )
Tom Hanks igra ovdovelega arhitekta z majhnim sinom, ki za Božič pokliče na lokalni radio in si zaželi, da bi oče našel novo ženo. Mag Ryan, in še polovica Amerike, sliši žalostno zgodbo in se zaljubi v njegov glas, njegovo zgodbo, usodo, a poti življenja so pač vijugaste. Mali sine pripomore pri organizaciji zmenka na vrhu Empire State Buildinga, ravno na Valentinovo - kakopak. Ko že kaže, da jima usoda ne bo naklonjena, naključja naredijo svoje in sledi prečudovit happy end.

In zakaj takšnega filma danes ne morejo več posneti?

Zato, ker mali ne bi imel niti najmanjše šanse priti na letalo brez 100 preverjanj, ker bi Toma, ki je noro tekel preko letališke avle proti izhodu, že zdavnaj zrušili varnostniki ali pa kar stampedo paničnih ljudi, ki bi mu sledili. In če bi varnostnik že res zadnjo minuto spustil Mag na razgledno ploščad ESB, bi ga morala danes krepko podmazati. Ker očka ne bi spustili s ta malim, ki je na vrhu pozabil svoj otroški nahrbtnik,  nazaj gor po koncu uradnih ur, pa če bi se mali utopil v solzah, sicer pa bi ESB in še pol NY itak že bili evakuirani in bi se SWAT ekipa ravnokar pripravljala, da z vodnim topom razstreli mulčkov nahrbtnik in pokonča njegovega potencialno nevarnega medvedka.

Ta svet mora umreti. In prav je tako. Teh neumnosti, egoizma, koruptivnosti, ošabnosti in skrajne hudobije mora enostavno biti konec! Čimprej.

Le s katerega sveta sem jaz, da še vedno verjamem v pomlad in v tisto, da "nekoga moraš imeti rad".