Čudovita žival
Od malega sem rastla gor z živalmi in med njimi je častno mesto vedno zasedal konj. Moj stari oče je bil včasih furman - danes bi se reklo, poklicni voznik ;-). Fajn ga je bilo poslušat, ko je govoril o furah in vem, da mi je najbolj ostalo v spominu, ko je pravil kako so ob hudem sneženju vsi odšli z vozovi čistit mesto in iz mestnih ulic zvozili sneg v Savinjo. Fino, ne? Ko se je odpravil nakupovat novega konja tja za madžarsko mejo smo vedno komaj čakali, da ga pripelje domov in iz oči mu je vedno sijal ponos. In ponos je bil vedno tudi v meni, ko me je zavihtel na njegov hrbet. Že od malega sem bila jaz tista, ki je vodila konja, ko smo z njim opravljali dela na njivi ali travniku. In za nagrado sem lahko potem od kozolca do hleva jahala na njegovem širokem hrbtu. Ker to so bili vedno težki, delovni konji. Neizmerno močni in napram meni, drobceni punčki, pravi velikani. Še danes se sprašujem kako za vraga sem ga sploh lahko vpregla - se pravi mu nadela komat, ki ga še danes komaj-komaj dvignem. In vse ostalo, kar pritiče kmečkemu konju. Ta čudovita, ponosna, graciozna žival me še vedno impresionira.
