Do milimetra natančno
1 komentar
Blog
Dnevi mladinske fotografije 2015
Posebno darilo
Jutranje ibunge
Toskanske hiše
Letošnje poletje sem si zaslužila počitek. Resno. Morda vam bom že čez kakšna dva meseca napisala zakaj. Do takrat pa odgovarjam na vaša "Pa kdaj boš kaj novega napisala!" le:"Se oproščam, ampak res nimam časa." Tudi tokrat ne pričakujte velikih besed, pa saj fotografije same govorijo. Toskanske hiše ujete v nežno valovanje pokrajine in igranje s sončni žarki. Zdajle bi morala iti tja, ko se je začela pojavljati megla. Menda se čudovito vije med grički. Saj zdaj že veste kako rada imam meglo, a ne.
Članek, ki me je razkuril
Zadnje čase si vzamem čas za prebiranje Financ. Vsake toliko je kaj zelo zanimivega in vsake toliko naletim na butast članek. Obvestila o člankih mi pošiljajo kar na mail in ponavadi niti ne gledam na datum - zgleda, da je čas kislic kumaric naredil svoje ali pa lani nisem bila pozorna, saj sem ugotovila, da so mi poslali članek iz julija (morda pa le zato, ker je zopet aktualen). Kliknem na naslov članka, ki mi ga ponujajo: "Priseljence v Slovenijo: za inovativnost, za službe in za lepoto!" in berem "Pokazali vam bomo, zakaj ni dobro, da živimo v državi, kjer se kupi več plenic za odrasle kot za otroke."
Jap, to je vsekakor izjava in pol (čeprav v članku nadaljujejo, da to velja za Japonsko), ampak tisto kar sledi je pa oslarija. Avtorja omenjata kako bi Slovenija morala, če želi, da bo naš pokojninski sistem vzdržal, pravzparav sprejeti milijon beguncev. In jih zaposliti! Ker ti da so podjetni, inovativni, mladi, saj jim sicer ne bi uspelo priti do nas iz tako oddaljenih krajev. Ti bodo ustanavljali podjetja, plačevali davke in nas skratka živeli, ko se upokojimo. Jezus!?!
Vedno znova se ob podatkih koliko tisoč evrov (ponavadi rečejo tam okoli 3.000€) so dali za prevoz do nas, vprašam od kod jim denar. In potem še podkrepijo svoje stanje, da se pri njih ne da živeti, saj zaslužijo le nekaj 10 evrov (dolarjev) na mesec ali pa da itak ni dela. Pa ne mi zdaj bluzit o tem kako cela vas zbira denar za enega. Prihajajo cele družine. Kako dolgo rabi vaša družina da prihrani 12.000 evrov? Torej je to denar pridobljen z nelegalnimi posli ali pa so prodali vse kar so imeli, torej sploh niso imeli tako malo, glede na zaslužek, ki ga omenjajo. In takšni bodo peljali uspešno podjetništvo? Kako taki vodijo podjetništvo lahko vidimo na primeru Balkanskega bojevnika.
A ste že slišali za fenomen "beg možganov"? Koliko let že plačujemo našim otrokom šolanje? 9+4+3+2 = 18 - tu nekje. In kaj naredimo potem? Pustimo jih, da odkorakajo v tujino. In vi bi uvozili nove inovativne podjetne mladce iz Afrike in arabskega sveta? A se vam ne zdi, da bi bilo bolje, če bi že končno pometli nesnago v zapore, ustvarili pogoje v katerih bi naša izobražena mladina lahko ustvarila start-upe, lahko pozidala hišo brez 20 kilogramov papirjev in destetisočih evrov za dovoljenja, kaj če bi jim nehali metati birokratska polena pod noge in jim dali proste roke za udejanjanje njihovih idej! Ja, vsekakor je veliko njihovih idej norih. Ampak, ali se ni že ničkolikokrat izkazalo, da znajo biti ravno tiste najboljše? In potem bomo doma zadržali izobraženo mladino. Našo mladino. In ti bodo imeli svoje otroke - ne zato, ker jim to zapoveduje vera, niti ne zato, ker ne bi imeli pojma o tem, da se rojstva da kontrolirati, ampak zato ker bi si jih želeli in ker bi jim lahko nudili dobro življenje. Verjemite, da bodo ti boljše poskrbeli za našo rit, kot pa en Afričan.
Sicer pa smo morda preobremenjeni z nataliteto. Na svetu je čisto preveč ljudi, tehnologija daje osupljive dosežke vsako minuto in jasno, da je čedalje več ljudi brezposelnih. Torej jih tudi sicer mora biti čedalje manj.
Eh, tale foto blog moram preimenovati. Obljubim, kmalu bodo nove fotke ;-)
VIR: http://www.finance.si/8825063/Priseljence-v-Slovenijo-za-inovativnost-za-slu%C5%BEbe-in-za-lepoto?metered=yes&sid=419851546 [25.8.2015]
Ko bom velik ali tista o lisici in ježu
Pred leti je mojemu sestriču grozila izključitev iz šole, ker je nosil priponko "Ko bom velik, bom carinik na Kolpi". Takrat se je moj oče razjezil (pa je včasih nosil uniformo!), da kako si dovolijo se razburjat, kaj pa oni vedo kaj bo, ko bo fant zrasel. No, ni mu niti bilo treba kaj prida zrasti, ko smo postavljali mejo. Verjetno se je sedajle marsikdo nostalgično nasmehnil.
Moj se odpravlja na službno pot v državo, ki je pravkar razglasila izredne razmere in zaprla mejo. Madžarska postavlja ograjo, na zgražanje vseh, a ščiti svojo državo in svoje ljudi. Slovaki in Čehi so se tudi postavili po robu. Pa mi? Zaenkrat smo tiho. Očitno moramo biti, saj so praktično vsi članki na to temo brez možnosti forumskih komentarjev. Ko bo Madžarska zaprla mejo se bo val preusmeril preko Hrvaške in Slovenije. Ubogi narod. Res je, čeprav sem zjutraj ob poslušanju telefonskega razgovora Avdića z osebo, ki prodaja svojo ledvico, da njegovi družini ne bi vzeli doma, potočila solzo ali dve, sem sedaj pravzaprav še bolj mnenja, da je treba najprej poskrbeti za svoje državljane. Pa ne glede na to, če se ta z ledvico izkaže za fejk. Če bi že koga sprejela v svojo državo so to ženske in otroci do 15 leta. Moški pa naj ostanejo doma in se borijo za svojo državo in svoj dom! Ko bodo pošlihtali reči, pa bomo nazaj poslali tudi ženske in otroke. Moški nimajo vstopa v mojo deželo, kjer se že na vhodu razburjajo nad sprejemom:"A je to Evropa!?" Ej, fant. Evropa je free country zato lahko kamot odideš (nazaj). Ne govorimo več o nekaj sto ljudeh. Ljudje, govora je o nekaj 100.000-ih čeprav sem prepričana, da je številki, zaradi ilegalcev, treba dodati še eno ničlo. To ni več hec, to je okupacija.
Ni tako dolgo, ko smo z južne meje umaknili carinike. Pravim vam - pošljimo jih nazaj, dokler stoji še vsa infrastruktura, dokler še imajo uniforme in dokler še znajo opravljati svoj posel. Ne čakajmo, da se nam zgodi Italija, Grčija, Makedonija ... Australija je lani namenila za kampanijo odvračanja potencialnih beguncev, ki jo je poimenovala "Don't Call Australia Home", 20 mil.$. Vize so izdali manj kot 10.000 beguncem. Pa je Australija hudo velika dežela.
Da mi ne boste očitali ... kaj vem česa. V šoli smo obvezno brali tole poučno zgodbo. Se še spomnite?
Tisto leto je bila dolga in huda zima. Tam zunaj je divje metlo, veter je bučal med drevesi in bilo je že vse temno. Lisica je v svoji jami venomer podtikala in iz njenega dimnika se je prav lepo kadilo. Pravkar je bila zamešala polento, ko je začula trkanje na vrata.
- Kdo hodi okoli ob teh urah in v tem vremenu? je dejala lisica.
- Jaz sem, jež sem, odprimi, bodi dobra, ker bom tu zmrznil, nos mi že ledeni!
- Ne, ne! je odgovorila lisica, če prideš noter, me boš pobodel!
- Obljubljam ti, da ti ne bom v nadlego, usmili se me! je rekel jež.
Lisica, ki je bila usmiljena, mu je odprla in mu je dejala:
- Bodi tu za vrati in se nikamor ne gani!
Jež se je stisnil v kot. Lisica je zmešala polento in jež se je počasi, ko je lisica gledala v kotel, začel sukati po hiši. Tako je prišel do ognjišča.
- Kaj pa delaš tule? ga je vprašala lisica, obljubil si mi, da se ne ganeš od vrat.
- Ja, ja, obljubil sem ti, je dejal jež, pa mi je hudo mraz; pusti me blizu ognja, saj te ne tikam!
- Naj bo! je dejala lisica.
Polenta je bila kuhana in je dišala po vsej hiši. Lisica joje zvrnila tja na mizo in je vlila omako v skledo. Jež, ki je vse tole gledal, se je približal k mizi in je pomakati polento.
- Ne mi vsega pojesti, je dejala lisica, saj si brez vsake olike!
Jež je kar naprej jedel in lisica, ki se je bala, da se zbode, ga je gledala, roke pa si ni upala stegniti v skledo. Ko je jež nehal jesti, je šel v lisičino posteljo in se lepo stegnil.
- Čuješ je dejal jež, jaz in ti bi lahko postala prijatelja. Ti boš hodila okoli in lovila kokoši, jaz pa bom tu doma kuhal in varoval hišo.
- Ne, ne, je dejala lisica, ta hiša je moja, sem jo jaz napravila in bom sama živela v njej. Kar hodi po svoji poti, trudna sem in se mi hoče spati.
- Kam naj grem v tem mrazu, je dejal jež, tu je toplo in prav lepo! Če ti ne gre, da bi živela z mano, pa se poberi!
In jež je stopil iz postelje in se je zaletel lisici med noge. Lisica je začela tekati po hiši in vpiti. Nazadnje je vsa zasopla stekla iz hiše. Jež je hitro zaprl vrata z zapahom in šel spat. Lisica pa seje tresla in jokala v snegu.
In lisica velja za zvito, pametno in prebrisano, ježek pa za dobrodušneža, mar ne.
Toskana - linije, ploskve in drevesa
Nekaj mesecev nazaj je padla ideja, da jo SVITovci mahnemo v Toskano. In smo šli. No, čisto tako preprosto le ni bilo. Glavnino organizacije je prevzela Nevenka Papič, "vodič" z vrhunskimi kompetencami - beri poznavanje čisto vsakega ovinka, "parkplaca", hiše, kapele, razvaline, drevesa... - pa je bil Jure Kravanja. Prav fajn hotel, ki je sicer v preteklosti videl že mnogo bolj mondene čase, o čemer priča jedilni servis in srebrni pribor, pa nadvse simpatičen natakar ...da o izpogajani ceni ne govorim ... so bili le še pika na i. Vročina je bila prav huda, ampak vse tiste nore linije Toskane in njenih valujočih polj, mala mesteca in neskončno mnogo motivov, so odrinili tudi tako zoprno reč kot je vročina, nekam na stran. Kaj naj rečem - žal mi je, da nisem kupila več vina (tistega, ki smo ga pili pri večerji ;-), več testenin, slik ... Toskana je namreč presneto daleč in ni, da bi jo človek obiskal kar tako malo iz kratkočasja čez vikend. Nam je štiri dni hodilo ravno prav. Zanimivo, da mi je pot nazaj minila mnogo hitreje, kot tja - mogoče zaradi u iber dobrih sendvičev (Sonjin punkt) in čudovite družbe. Avtobus je pokal od smeha.
Vabljeni v našo družbo - konec avgusta se zopet dobimo, v septembru pa jo že mahnemo na nov foto potep. Tokrat bližje. Pridite.
No, pa začnimo. Najprej moram povedati, da me je najbolj presenetila veličina. Planjave žitnih polj skozi katere se vijejo ceste, vmes pa osamela drevesa, pa seveda ciprese in na hribčkih posejane hiše iz kamna. Fotografije moraš nekaj časa gledati, da se zaveš kako širne so pravzaprav te planjave.
Linije in ploskve so bile neverjetne. Pri njih so tiste dni že želi in ustvarjali nore vzorce rumenih in rjavih odtenkov. Nebo je žarelo in po njem so se preganjale bele ovčke. včasih se mi je zazdelo, da so meje polj zanalašč tako atraktivno speljane in tista drevesa zanalašč zasajena tam, kjer so. Italijani pač ;-)
Če le pomislim na zelene in bele plastične bale, ki kazijo našo lepo deželo ...
Naslednjič pa pridejo na vrsto hiše. Tiste lepe kamnite. Nekatere zapuščene čakajoč na novega lastnika, druge zopet renovirane in dih jemajoče. Pa vrata - meni so vhodna vrata u iber zanimiva. In seveda ljudje. SVITovci v jutranji svetlobi, v žitnem polju, na poti proti novemu motivu, strogo skoncentrirani na motiv, objemajoč se, pozirajoč ... fino bo.
Prihaja Toskana
V naslednjih dneh - ko uredim tistih borih 2.000 fotografij - vam predstavim "svojo" Toskano 
