Enkrat davno mi je v mimobežnem spominu ostal grad na vrhu planine. Pojavljal se mi je vsake toliko in nisem vedela kam ta spomin sploh sodi. Nekega lepega dne pa se mi je posvetilo - to je grad Planina. Nahaja se na vrhu hriba, pa vendar je zasidran na živi skali. Le kako je ogromna, gola, skalnata gmota prišla na zeleni hrib je povsem na mestu vprašanje, še sploh če človek pogleda okoliško hribovje. No, roko na srce - od njega je ostalo bore malo, a vsaj tisto majčkeno je prav fletno obnovljeno. Kopica lesenih poti in stopnic nas popelje po vseh kotičkih in z njega je res lep razgled. Če ste malce vrtoglavi pa nikar ne glejte dol na trg. Vreme je bilo brrrr - pihal je noro močan veter, ki je vrtinčil snežinke. Kljub mrazu so cvetice očitno bile drugačnega mnenja - v gozdičku poleg je bilo obilo raznoraznega cvetja - pravzaprav ne vem kje sem ga že videla toliko na kupu. 

Zanimiv mi je podatek, da se je  trg Planina nekoč imenoval Montparies, Montpreis. Grad Planina pa je omenjen že v letu 1190! Menjal je veliko lastnikov in jasno, da so se vmes znašli tudi grofje Celjski. V cerkvi sv. Vida, ki je v bližini sta se menda poročila Friderik II. Celjski in Veronika Deseniška. Pod gradom je simpatična zelenica s prostorom za posedanje in zraven stoji kip. Gledam ga s sprednje strani - kako pak - in berem: "Ana." Hm, katera Ana? Grem "okrog vogala" in preberem Wambrechtsamer. Halo! Ana Wambrechtsamer! Priznam, da nisem poznala njene povezave s tem krajem. No, kasneje sem izvedela, da se je rodila ravno tu - na Planini pri Sevnici. Govorim seveda o avtorici znamenitega romana Danes grofje Celjski in nikdar več. Morda še gre omeniti razbojnika Guzaja o katerem si lahko preberete na tabli ob poti na grad. To je tisti, ki je kradel bogatim in dajal revnim. Ja, tudi pri nas so živeli taki. Pa so jih ustrelili.

Wikipedija pravi takole:

Južno od Planine, na Žvegličevem posestvu, so v 19. st. našli 150 bronastih rimskih kovancev. Naselje je prvič omenjeno že leta 1190 in 1209 kot vinogradniška vas, leta 1345 pa dobi status trga (kopija prangerja stoji še danes). Leta 1598 je omenjeno obzidje. Najprej je imel trg tri letne sejme, leta 1793 je dobil še tri. V letu 1494 so trg izropali Turki, leta 1646 je kraj zajela kuga na kar spominja kamnit steber na poti v Visoče, požar ga je uničil leta 1962. Zaradi mnogih požarom ni ohranjena nobena trška arhitektura.

V 16., 17. in 18. st. je bila Planina prizorišče kmečkih uporov. Leta 1573 je kmečka vojska pod vodstvom Ilije Gregoriča zavzela Planino. Slovence je vodil ključavničar Šterc iz Jurkloštra, ki je bil zaradi izdajstva zaprt v grajsko ječo. Med uporom leta 1635 so kmetje izropali planinski grad. Zadnji upor je bil leta 1790.

Pomemben kraj se je razvil tudi zaradi desetih živinskih sejmov na leto. Cesta Planina - Sevnica je bila zgrajena leta 1868. Šolo so dobili leta 1822, ustanovil jo je graščak Jožef Protasi, novo pa so zgradili leta 1972.

Če naredim povzetek: Tako malo selo, pa taka pestra zgodovina!

Naj bodo prazniki čim lepših barv. Če že vreme štrajka.

Jeb**** malico za 3,8€! Pravzaprav je to cena za POL malice.

Lep viken je za mano, pa vendar je nastalo nekaj fotografij, ki nosijo čisto drugačne zgodbe od tistih, ki jih običajno predstavljam. Tudi ta delček mene še vedno živi! Hvala bogu.

Prvi pomladni dan se začenja s sončnim mrkom. Hmmmmm ... tudi moje misli so te dni precej v mrku. 

Ker je moja foto pot v Toskano malce pod vprašajem sem šla iskat motive kar v "sosednjo vas".  Poslavljajoča se zima, dežja pa od nikoder, da bi napojil izsušeno prst in pomagal pomladi pokazati svojo svetlo zeleno barvo.  Čudna megla, ki ni megla kakršno imam rada, ampak tista zoprna, ki ti zj*** ozadje vsake fotke, je pustila pečat tudi na mojih fotografijah. Ampak, če ne drugega, vsaj vem kam iti na rajžo, ko bo prišlo kakšno lepo umito jutro. V dveh urah sem pravzaprav okvirila kar precej simpatičnih motivov. In vsi so čisto na dosegu roke. Dobro je včasih zaviti na stranpot. Kljub temu, da najraje slikam naravo, me vseeno vsake tolik zapeljejo abstraktni motivi. In kaj lepšega, če ti uspe združiti oboje. Niti jih ni tako težko najti, le gledati moraš z drugačnimi očmi.