Današnji desert: Skuta-zdrob-limona-vanilija - mmmmmm

Kakšno jutro nazaj mi je padel nož iz rok, ko sem na kozarcu cvetličnega medu zagledala napis: Poreklo: Čile, Mehika

WTF? Pri medu sem še posebej občutljiva glede porekla in vseskozi sem bila prepričana, da je Medexov med pač slovenski. Očitno ni, ker v Sloveniji imamo premalo cvetja, da bi zmogli zagotoviti zadostno količino cvetličnega medu, al' kako. Pa tako smo bili ponosni kakšno leto nazaj, ko nam je uspelo registrirati geografsko oznako Slovenski med. Super reč - na prvo žogo - ker smo tako mala državica so nam celo dovolili uporabo imena države. A, glej ga šmenta - Slovenski med je lahko še kakšen drug med, ki ga proizvedemo v Sloveniji. Tudi tisti, ki pride iz Mehike ali Čila. Ves keč je v: "S" oziroma "s". Torej ali je med "Slovenski med" ali le "slovenski med". Ampak, seveda je treba pisati prvo črko imena ali stavka itak z veliko začetnico, torej je slovenski med v teh primerih pač Slovenski med. 

Da skrajšam: Zaj**** smo se.

Tudi tole se da naredit na travniku. 70-200 in prvi makro obroček - to pa je tudi vse.

Pomlad je čas za nove začetke. Hrtji svet do 23. maja ponuja v dobrodelno lecitacijo luštne reči, ki jih lahko kupite, denar pa bo namenjen zavetišču Scooby Medina. Seveda pa lahko kadarkoli prispevate kakšnih 5 € - malenkost, a prav pride čisto vsak evro.  Hvala vam.

https://www.facebook.com/hrtjisvet

Čudni obrazi so se mi prikazovali te dni.

Včeraj je bila realizirana ideja, da greva z motorjem v Graz. Ne - ne v Ikeo, Metro in niti ne v Louisa - ampak v Graz - Graz. Torej ogledat si mesto.  Našla sva ga v šusu ;-) Peljema se midva džeka, poln folka, vsi lepo sprehajajoči, tu pa tam kakšno kolo in jaz butnem: A, ni mal čudno, da ni nobenga avta? Jap - peljala sva se po peš coni, med tramvajskimi tiri in to v kontra smer ... karkoli že to pomeni v pogojni peš coni. Kasneje sva namreč videla marico, ki se je peljala v kontra smeri. Zaparkirava v mali uličici in dve minuti za tistim se ulije, kot iz škafa. Na promenadi zavlada panika - vsi tekajo sem ter tja, odpirajo dežnike, se tiščijo, tako kot midva pod nadstrešek neke kavarne ... prav zabavno. In nato jaz potegnem na plano fotoaparat. Užitek je fotkati v dežju, če si sam pod streho ;-) Mislim, da mi je uspelo kar nekaj dobrih fotk. Me je pa prav prijetno presenetilo koliko barv se je znašlo v tem deževnem dnevu. Res veliko in prav zabavno je bilo. Ste opazili, da se pri nas vsi oblačijo/oblačimo večinoma v črno? Še dojenčke polagajo v črne otroške vozičke.

Tisti, ki me poznajo vedo, da imam kopico idej. Tisti, ki me poznajo tudi vedo, da sem precej naravovarstveno bitje, zato ni čudno, da mi je nekega dne, ko sem se z Luno sprehajala ob reki, kanila nova ideja. V žepe sem nabrala nekaj naplavin reke: vejice, kamenčke, koščke obrušenega stekla, polžje hišice ... in združila  nekaj naravnega s kar minimalno komponento človeka. Nastalo je tole spodaj. Vam je všeč?