V petek se vesela, z mislijo na prosti teden, peljem proti domu, ko me je, malo pred ciljem, skoraj kap. Podrli so sosedovo, skoraj 200 let staro, hišo. Zopet mi je prišla na misel tista moja, ki se mi utrne ob modrovanju vedno ta istih hohštaplerjev: "Danes si, jutri te ni." Še zjutraj je stala in sedaj je ni več. Ni je več :-(
Danes je bilo lepo jutro in zato sem po zajtrku vzela v roke aparat in jo mahnila po ulici, če se ji sploh lahko tako reče, da ovekovečim tiste detajle, ki so kljub nekaterim pomislekom, še kako lepi. Zakaj? Ker pripovedujejo zgodbo. Najprej je novico o mojem pohodu sčvekal tale ptič in seveda kar naenkrat ni bilo nikjer nikogar. Čveka!

Nato sem srečala dve sosedi, ki sta se, za čudo, bili pripravljeni slikat. Fajn :-) Ponavadi je tako, da bi vsi gledali fotke drugih, slikal pa se nihče nebi.  Sta rekli, da prideta na mojo razstavo, ko jo naredim.

In nato so motivi kar padali:

Namesto hmelja so lani posejali pšenico, letos pa oljno ogrščico - obe sta zanimivi za fotografiranje. Še sploh ob kombinaciji sonca in dežja.

Na ta postni dan nam je jutro postreglo s strganjem ledu z vetrobranskih šip. Ja, je pomembno kako prejšnji dan zaparkiraš avto. Če je prav obrnjen, ti je to prihranjeno, saj so sončni žarki že dovolj topli, da ti očistijo steklo. A ne, lubi!

V našem kompostniku si je naredil dom ježek. To sem ugotovila nekega dne, ko je Luna vanj lajala dve uri skupaj in sem ji mislila zaviti vrat. Z mami sva uredili, da ni mogla do njega in ji zagrozili s sankcijami ;-) Pa sem v petek, ko sem se vrnila iz Laškega našla Luno, vso ponosno, zraven konkretno velikega ježa, ki je zvit ležal na zelenici. Luno sem dala v pesjak in jež se je razvil in jo mahnil pit vodo iz vrtnega vodometa. Nimam pojma zakaj je ta voda vsem živalim the best. Vsi jo pijejo - pes, mačka, ptiči in očitno tudi ježi. Najbrž se zdajle že sprašujete kaj ima to veze z jagodo. Ima. V soboto zjutraj sem nesla ježu k luknji v kompostniku eno veliko, debelo, rdečo in dišečo jagodo. Upala sem, da jo bo hitro zavohal in jo z užitkom pohrustal, saj je v vrtu ogromno polžev vseh mogočih barv, oblik, s hiškami in brez, ki bodo ziher planili nanjo. No - hec je v tem, da je danes sreda zvečer in je jagoda še vedno nedotaknjena. Pismo, no - še polži se je niso hoteli pritakniti! Vam to kaj pove?!

Moj društveni foto kolega, Matej Peljhan,  je bil povabljen v Anglijo, na TEDx konferenco v Warwick, kjer je imel govor, ki se mu resnično splača prisluhniti.

http://www.tedxwarwick.com/talks/talk.php?year=2014&id=15

Samo v vednost: Ne pogovarjam se z nikomer, ki bo šel v Indijo "iskat sebe", "na poduhovljene vaje", "po večje duhovno bogastvo" in podobne fore... Vse to lahko prekleto dobro "najdete" tudi doma, kjer skupinsko posiljevanje žensk in otrok ni nacionalni šport. Če boste imeli pri tem problem, me pokličite in vas priden nasuvat v zadnjo plat. Na uslugo tovrstnega poduhovljenja nudim garancijo. Če res ne bo pomagalo, pa lahko tudi kakšno v miru rečeva.

Še nekaj zanimivosti iz prve roke - http://brackotinapotovanju.si/2010/01/07/zbogom-indija/

V petek zvečer sva jo z mojim  mahnila v Laško - jasno, na podelitev nagrad in odprtje razstave KLAK 2014. Zelo simpatična prireditev v prenovljenem Muzeju Laško, ljudje, ki jih zanima fotografija in se z njimi kamot zapleteš v strašno zanimiv pogovor, pa še kozarček rujnega in nekaj za prigriznit ;-) je sledilo. In včeraj zvečer sva šla še v Metropol v Celju na prireditev Fotograf leta 2013 po izboru Digitalne kamere.  Moj del je bil skromen - le ena fotka v finalu - no, pa saj niti ni tako slabo - če človek pošlje le tri fotke ;-) Dobro zastavljeno prireditev je zaključil film o Jocu Žnidaršiču, starosti slovenske fotografske srenje. Zelo zanimivo, res. Gledalci smo bili naravnost navdušeni tudi z glasbenima gostoma - Uroš Perič - itak, drobcena Alja Krušič, pa ... Kakšen glas, kakšna interpretacija! Ostali smo brez besed. No, pravzaprav so sledili klici bravo in žvižgi. Res, da ti gredo kocine pokonci. Naj omenim, da je za pogostitev poskrbel Nejc - Celjani že vemo kaj to pomeni, a ne ;-) Mmmmm, jami.