Danes je že bilo eno tistih juter, ki jih je naravnost škoda preživeti za štirimi stenami doma, kaj šele službe. Peljem se po ustaljeni poti, ko volan kar naenkrat zavije levo. Čudim se sama sebi kaj vraga mi je, saj sem vendar na poti v službo. Peljem, peljem, razmišljam, da moram poslati sms, da pridem malo kasneje in ob pogledu na meglene koprene se mi ustnice razlezejo v nasmeh. Ustavim ob robu ceste, prižgem vse štiri smerokaze in pograbim fotoaparat. Škljocam, škljocam in kar naenkrat začutim tisto dobro znano strast, ki mi jo je nova služba dodobra zatrla. Zapeljem po mlakužasti in blatni poljski cesti, se ustavim, ugasnem avto in poslušam tišino. Jezus, kako je to čudovito! Sonce poskuša prebiti meglo in le-ta se obarva v dobro mi znanih oranžnih odtenkih. Pravljično. Zapeljem v gozd, odprem okno in prav počasi lezem. Ptičje žgolenje prekaša vse radijske postaje. Ustavim in opazujem srnjaka, ki se pase za robom gozda. Spogledava se in čez nekaj časa se mu zazdi, da tisto škljocanje ne more biti nekaj dobrega, zato oddirja preko ceste in izgine v gozdu. Zaparkiram ob ribnikih in se odpravim. Ribe skačejo za mušicami in slišijo se pljuski vode. Nemogoče je predvideti kje se bo katera pognala na plano, a po nekem čudnem pravilu skoči za plenom ravno tam, kjer sem še malo prej imela pripravljen aparat, pa so mi otrdele roke svetovale, da se malo prestavim. S prisotnostjo preženem nekaj rac in nato jih zagledam. Zopet so tu - skupina labodov neslišno pripljuje malo bližje, da si me ogleda, vmes vseskozi nekaj komentira in se nazadnje ustavi na varni razdalji. Naredim nekaj posnetkov in se jezim, ker s sabo nimam foto torbe s ta velikim objektivom.
Joj, koliko je že ura. Res moram v službo. Pokramljam še z gospodom, ki je na jutranjem sprehodu s svojim aljaškim malamutom in z globokim vzdihom se odpravim med štiri stene.

Na 10. fotografskem natečaju KLAK, ki je potekal pod okriljem Laškega akademskega kluba in pod naslovom Gibanje, je moj opus Planning Escape, zmagal :-) Dober občutek, ko dobiš mail v katerem ti javljajo, da si zmagal in da bi potrebovali številko tvojega bančnega računa. No, na žalost so hoteli tudi davčno številko ;-)

Vabljeni v Muzej Laško, v petek ob 20.00, na podelitev nagrad in otvoritev razstave.  

Še malo prej je lilo kot iz škafa. No, sedaj je mimo in zanimivo je it po dežju čez vrt pogledat kaj se dogaja. Ptiči se stresajo, ker jim z vej kapljajo vodne kapljice, cvetje se blešči v opranih barvah, polži so prilezli na plano in se pogovarjajo z deževniki kako je bil tale dež že res potreben ... Glede na to, da sem slikala ob pol sedmih zvečer je treba imeti tudi pravo zaslonko - tam nekje okrog 2.

Pozdravljeni
Skrajni čas je, da zopet kaj napišem za naš Fotostorming. Problem je, ker Sanda niza čedalje več tem v enem sklopu, jaz pa imam čedalje manj časa. Kar tako, mimogrede, pa se ne da napisati kaj uporabnega.
Tokratna prva tema je torej TRIKOTNIK. Trikotnik je najpopolnejši lik, saj iz njega izhajajo vsi ostali. Ste kdaj pomislili koliko jih poznamo? Na kupe jih je: enakokraki, enakostranični, pravokotni, ostrokoti … celo politično obarvani (pozitivno in negativno usmerjeni ;-). Obstajajo pa seveda tudi tisti, mnogo bolj zanimivi: ljubezenski, za katerega je dobro, da hodi vštric z varnostnim, ker sicer lahko kdo kamot izgine v Bermudskem ali vsaj Bohinjskem. No meni je čudovit Keltski trikotnik. Tudi roza trikotnik je imel svoje mesto v zgodovini in danes videvamo na vsakem koraku trikotnik, ki označuje reči, ki se jih da reciklirat. Ah, sem se ravnokar spomnila, da nas pravzaprav ves čas preganja še en, precej zoprn, trikotnik: čas – denar – obseg. In če res ne najdete ničesar trikotnega, se morda lahko prešvercate s kakšno trikotno formulo.
Hm … ponavadi se trudim temi nekako povezati. A kako naj povežem trikotnik in RAZHAJANJA? Kamot – ljubezenski trikotnik je že ta prava stična točka.
Kakšno konotacijo imajo razhajanja? Praviloma negativno. Slovo, spor, različnost mnenj … Ne! Razhajanja niso vedno nekaj slabega! Le kako bi svet zgledal brez njih – živi dolgčas.
Vanja, 26.3.2014

Se spomnite zaljubljenih ptic izpred enega leta? Na sosedovi jablani sta norela in prekrasno ju je bilo opazovati in poslušati. Letos pa - norija, vam pravim. Boj za samico je neizprosen.

Na prvi pomladni dan so rože takšne in drugačne ;-)