Vedno me vleče k vodi
Vedno me vleče nekam k vodi. Najbrž zato, ker sem vodnarka. Že od malega sem se igrala na način, da sem nekaj prelivala iz posodice v posodico, se igrala ob potoku, lovila žabe, skakala preko, plezala po jelšah, ki so se upognile preko potoka in te ponesle na drugo stran. Ampak tu je bilo potrebne kar nekaj spretnosti. Najprej si seveda moral splezati na to vitko drevo. Oceniti do katere višine je potrebno splezati, da bo tvoja teža dovolj velika, da se bo drevo dovolj upognilo, da te bo poneslo na drugo stran. Najbrž ni potrebno omenjati, da sem kot mala punčka bila drobižek, kar je pomenilo, da sem morala splezati hudo visoko. In če si se uštel si obstal bingljajoč tam nekje na dveh, treh metrih. Jezus, kaj vse smo počeli. Itak, da bi me kap, če bi svojo hči videla tako viseti. Ampak, takrat smo bili drugačni. Otroci sedaj sicer tudi visijo, ampak na netu ;-)
Tale vikend je minil, ko šus. Malo na sprehod okoli Šmartinskega jezera, z motorjem do mariborskih ribnikov in nato ob Dravi do Dravograda, ter nazaj preko Vitanja domov. No, še vedno je bil čas zakuriti roštilj in imeti družinsko kosilo na sončni terasi ob kozarcu vina. Paše zraven postrvi.
