Že nekaj mesecev poslušamo in beremo besedičenja na temo »sovražni govor«, »ksenofobija« in podobne. Preberemo na nekem forumu res kakšno grdo na temo migrantov in beguncev, da ne omenim naših politikov, in po trenutno veljavni miselnosti, bi lahko rekli:«Ja. Gre za sovražni govor.« Pa se potem usuje iz nasprotnega tabora ploha zmerljivk, ki so pravzaprav tudi sovražni govor, le da je izrečen z druge strani. Ta drugi očitajo ta prvim sovražnost, pa kako nimajo pojma, kako so zaru*** in nerazgledani kmet***, slovenceljni (mimogrede, ta izraz mi gre izrazito na živce), nevredni človeka, da bi jih morali ... Zanimivo je, da slovensko pravo sploh ne pozna pojma sovražni govor. Lahko torej govorimo kar hočemo? Nikakor – če ne verjamete poglejte v naš Kazenski zakonik. 

Kaj sploh definira sovražni govor? Mislim, tako, čisto zares. Namen? Cilj? Občutek? Čustvo? Veliko razmišljam o tem in se poskušam postaviti na obe strani. Razmišljam kako (za)čutiti besede v eni in kako v drugi vlogi. Bi ne morala biti pravzaprav vedno enako užaljena, enako prizadeta? Ker, če gre res za sovražni govor, mora ta prizadeti obe strani. Pri tem seveda ne mislim na tiste »običajne« zmerljivke in kletvice, ki jih najdemo povsod v pogovornem okolju, le da nanje nismo ne vem kako pozorni, še manj občutljivi, ampak mislim na besede, ki opisujejo dejanja. Je torej sovražni govor stvar zornega kota? Če je, lahko potem sploh še govorimo o sovražnem govoru? Ne, da bi bili pristranski.

Osebno menim, da je sovražni govor odvisen predvsem od časa. Ja, prav ste prebrali, časa. Zakaj tako menim? Zato, ker je tisto zaradi česar bi te pred nekaj deset leti postavili pred zid in ustrelili, danes najboljša komedija, ki se ji režimo vsako leto, tam okoli praznikov. Saj ste sigurno že gledali Moj ata socialistični kulak. Danes te eliminirajo, če ne hvališ Stalina, jutri te eliminirajo, če ga. Po koncu vojne se je svet zgrozil ob fotografijah iz koncentracijskih taborišč, nekaj let po tem smo se režali črnemu humorju vicev na to isto temo. Če bi za časa Jugoslavije kdo rekel, da se zna zgoditi vojna med »brati« in da je JLA okupatorska vojska, seveda vsi vemo kaj bi se mu zgodilo. Pa vendar je le nekaj let za tem prišlo do klanja in se je streljalo na ravno ta isto JLA. Med 2.SV vojno so bili Nemci okupatorji, že nekaj let po vojni obljubljena dežela gastarbajterjev, potem vzorniki gospodarskega napredka celemu svetu. No, vsaj bili so do momenta napake imenovane »Willkommen«. Opa, je tole stavek, ki bi ga lahko označili z oznako »sovražni govor«? Nedvomno bi se našel kdo, ki bi ga. Pa poglejmo še sedanjost. Še pred pol leta je bilo naravnost ksenofobno in zlobno opozarjati na dogodke, ki se bodo zgodili, če politika ne bo pravočasno ukrepala. Pa danes? Ograja je bila živ dokaz zlobe, danes jo postavljajo tudi tisti, ki so se pred kratkim tolkli po prsih. Še več, govorijo o zaprtju mej kot o edini možnosti. Aja. Pred pol leta bi jih za takšne besede pribili na križ. 

V teh časih, ko se gredo nekateri informacijsko cenzuro je treba reči, da je le-ta naravnost neumna. Ker, če kaj razjezi ljudi je to, da se jim prikrivajo reči, da se jim govori eno, potem pa se izkaže, da se je delalo drugače. Po domače povedano, da se jim laže v ksiht. Govoriti o multikulturnosti in nabijati znova in znova o ubogih, lačnih, visoko izobraženih, prilagodljivih... enostavno ne zdrži vode, ker če bi temu bilo tako, potem ne bi smela biti net in tuji mediji polni informacij o posilstvih, ropih, pretepih, umorih, neintegraciji v tretji generaciji ... Kako naj odreagira človek, ko se mu reče, da je njegov otrok v vrtcu, ki meji na azilni dom, povsem varen – že naslednji dan, pa ta isti medij poroča, da je več deset migrantov odšlo neznano kam. Zadnji revolt je povzročil oster protest staršev in učiteljev proti nastanitvi otrok v dijaški dom. Ampak, a je ta res bil tako neosnovan, če pa smo pred kratkim prebrali, kako je 15 letnik umoril humanitarno delavko na Švedskem, ko povsod piše kako se migranti izdajajo za najstnike, pa je iz izgleda vendar jasno, da so odrasli, ko beremo, da otroke vzgajajo za morjenje in gledamo fotografije malčkov z odrezanimi glavami v rokah. (Ne da se mi iskati in navajati vire, a so jih (predvsem tuji) časopisi in net polni). Ob tem, da en naš medij govori o tem, da bi otroci, ki bi naj prišli v dijaški dom bili stari od 4 do10 let, drug pa govori, da bi bili stari od 10 do 14. Naj reče, tako kot je enkrat pred leti rekla moja direktorica, ko sem opozorila na (neko) nevarnost:«Pa saj se še ni nič zgodilo! Počakajmo, ko se bo, pa se bomo potem pogovarjali kaj bomo naredili.«? In kako bi odreagirali vi, če bi vaša hči imela telovadbo skupaj s takšnimi najstniki: http://investmentwatchblog.com/can-you-guess-how-old-these-muslim-migrant-children-really-are/ ali pa takšnimi http://www.breitbart.com/london/2016/02/25/migrants-who-molested-12-year-old-girl-lied-about-age-to-get-into-classroom/

Ja, sovražni govor. Povejte mi, kako naj čovek odreagira in komentira video posnetek, na katerem skupina bradatih mož z orožjem in telefoni s katerimi snemajo dogajanje, na ulici obkroži staro žensko, ji naredi pridigo, ker nima zakritega obraza, na koncu pa jo eden od njih ustreli v glavo? Kako komentirati ob fotografijah rezanja glav otrok? Dobesednega pribijanja na križ, kamenjanja žensk? Ali naj se takrat potlačijo čustva, ki privrejo na plan iz zadnjega kotička srca in zavesti ali pa se naj morda  glava potisne v pesek tako, da se klikne na delete »ker takih grozot pa jaz že ne bom gledala«. Pa saj ni stvar v gledanju oz. negledanju. Stvar je v tem, da ali se odločimo tako ali drugače, dejstvo je, da se ta grozodejstva dogajajo. Sedajle, ko to berete. A ni torej bolje, da se čustva vsaj malenkost (o)hladijo na način, da se pove kar si mislimo. Da se napiše. Ker roko na srce, med tistimi forumaši, tviteraši in fejsbukovci je bore malo takšnih, ki bi bili sposobni udejanjiti deset procentov tistega kar so napisali v svojem »sovražnem govoru«. Me zanima kaj o tlačenju čustev govorijo psihologi. No, pa saj vsi vemo kaj pravijo. Se vam ne zdi, da bi bilo manj hudih besed, če bi nas informirali pošteno in objektivno. Dejstvo je namreč, da so tisti, ki so jih le nekaj mesecev nazaj označili za avtorje sovražnega govora, imeli skoraj v vsem prav. Tako malo je bilo potrebno počakati. Na žalost. 

 

Je "sovražni govor" torej sploh lahko sovražen in kdaj? Ker, če je res sovražen, potem bi moral biti označen kot tak za vse večne čase, ne pa le za nekaj mesecev.