Blog

Kako bi vaš otrok napisal Zdravljico

on .

Star InactiveStar InactiveStar InactiveStar InactiveStar Inactive
Morda bi tale prispevek lahko umestila tudi pod drug blog, pa saj ste že ugotovili, da o "ta resnih" rečeh razpravljam na fotoblogu ;-)
 
Ker v svojem prostem času (kaj je že to?), veliko pišem in sem kritična do dogajanja v državi in ker mi ni vseeno, podajam naslednja razmišljanja:
 
Srečala sem se z ugotovitvijo OECD, ki pravi, da delodajalci premalo sodelujejo pri pripravi šolskih programov. Gre torej za očitek državi oz. njenemu izobraževalnemu sistemu oz. politiki vodenja, da mnenja delodajalcev ne upošteva v zadostni meri, če sploh. 
Dokument Sklepi Sveta in predstavnikov vlad držav članic, med drugim, poudarja, da sta izobraženost in usposobljenost delovne sile bolj kakor kadarkoli prej pomembna za vstop na trg dela in obstanek na njem. Zato naj države članice preučijo potrebe družbe in trga dela pri oblikovanju in izvajanju politike izobraževanja in usposabljanja ter upoštevajo sedanje razmere na lokalnih, regionalnih, nacionalnih in evropskih trgih dela in predvidene spremembe. Od držav članic se pričakuje tudi, da spodbujajo razvoj platform za dialog med ustanovami za izobraževanje in usposabljanje ter delodajalci in drugimi ustreznimi zainteresiranimi stranmi na nacionalni in regionalni ravni (Sklep Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se 12. maja 2009 sestali v okviru Sveta o okrepitvi partnerstev med izobraževalnimi ustanovami in ustanovami za usposabljanje ter socialnimi partnerji, zlasti delodajalci, na področju vseživljenjskega učenja, 2009) (Mirčeva, 2011, str. 5-6).
 
Povedano preprosto, potrebno je povečati sodelovanje sistema izobraževanja s trgom dela, kar pri nas ne deluje tako, kot bi moralo. Ohranjanje preživetih izobraževalnih programov, preveč vpisnih mest na šolah, katerih diplomanti ne bodo dobili zaposlitve, saj jih trg dela že sedaj ne more sprejeti, je neodgovorno kopičenje zaloge kapitala izobrazbe, je neodgovorno do šolajočega se, kot seveda do tistega, ki to financira. Delodajalci so prisiljeni slediti razvoju in potrebam na trgu in tako vsekakor vedo kakšne izobrazbene profile mora proces izobraževanja output-irati in še več, zna predvideti kakšna znanja bodo potrebna v prihodnosti. Sistem izobraževanja jih preprosto mora spustiti vase, sicer si žaga vejo na kateri sedi. Na dolgi rok namreč trg dela sam uravna  interes po vpisu na določene izobraževalne ustanove in programe, je pa res, da je takšen način zelo drag, saj vmes proizvede kopico kadra, ki ga trg ne sprejme. Tako država najprej vlaga v izobraževanje šolajočega se in namesto, da bi ji ta začel po šolanju vračati, ji je še naprej v breme s koriščenjem različnih socialnih transferjev ali z begom možganov. V prvem osnutku Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020, z dne 20. januar  2014, lahko preberemo besedilo, ki priča, da se Slovenija zaveda tega problema in da očitno sledi priporočilom OECD:
Izboljšanje odzivnosti sistemov izobraževanja in usposabljanja na potrebe trga dela, lažji prehod iz izobraževanja v zaposlitev ter okrepljeni in kakovostnejši sistemi poklicnega izobraževanja in usposabljanja, vključno prek mehanizmov za napovedovanje potreb po veščinah, prilagoditvijo učnih  načrtov ter oblikovanjem in razvojem sistemov za učenje na delovnem mestu, vključno z dualnimi učnimi sistemi in vajeniškimi programi (ibid., str.113).
Sodelovanje delodajalcev pri pripravi šolskih kurikulumov je še posebej pomembno pri poklicnem izobraževanju, saj tu igrajo pomembno vlogo tudi spretnosti in veščine, ki jih zahteva trg dela. (MGRT, 2014)
V Resoluciji o razvojni in inovacijski strategiji Slovenije 2011-2020 piše, da Slovenija gradi na ustvarjalnosti in znanju, ki sta temeljni vrednoti in bogastvo v prihodnosti. Za vzpostavitev družbe znanja je potreben nadaljnji razvoj vseh znanstvenih področij. Poleg tega je ključno spodbujati partnerski odnos med znanostjo in njenimi uporabniki, kar omogoča razvoj novih, trajnostno naravnanih tehnologij, ki so tesno povezane z znanstvenimi spoznanji in prihajajočimi področji. (UL RS 43/2011)
 
Lepo zapisno. Torej vemo kaj je potrebno narediti. Sedaj je "samo" še potrebno preseči politično odvisnost in dozoreti do te mere, da nam politična obarvanost ne bo porušila planov, kar lahko opazujemo pri vsakodnevnem dogajanju v parlamentu, ko pride, po urah in dnevih razprav, do kritične točke, ko je potrebno glasovati. Ampak to zorenje zna trajati predolgo časa. Na nas je, da postavimo zahteve in terjamo odgovornost in rezultate. Dokler smo le nemi opazovalci in občasni kritiki se ne bo zgodilo nič, saj so mastadonti prepočasni, pa tudi sicer sem jim prav nikamor ne mudi. Konkurenca je že tista, ki vedno predrami možgane in sicer zaradi enega in edinega preprostega razloga - boja za preživetje. 
 
Pred kratkim sem slišala stavek: »Pa kam bodo šli vsi ti šolani ljudje?!« Kriza je naredila svoje, a tarnanje in cepetanje na istem mestu pač v ničemer ne pomaga.  Mislim, da je zgornja pot, glede sodelovanja z delodajalci prava, izšolanih ljudi imamo tudi čedalje več – kaj sedaj? Mislim, da bi bilo potrebno  veliko več vlagati v raziskovalno dejavnost, saj le raziskave vodijo v razvoj, ki je zastal na vseh ravneh, in inovativnost. Raziskave in razvoj ter inovativno okolje, vzpostavljeno že v izobraževalnih ustanovah, ki ne bo obremenjeno z birokracijo in administrativni ovirami, ki bo nagrajeno za svojo kreativnost in dosežke, ki bo neodvisno od politike, je dejansko zagotovilo za gospodarski (in ne le-ta) razvoj. In ta bo ustvaril nova delovna mesta, kjer bodo izšolani ljudje lahko prosperirali in vračali državi kar je vložila v njih. Nov zagon gospodarstva, nova delovna mesta, novi finančni prilivi – to pa je že tisto, na kar sliši vsak politik, ne glede na barvo. In vse to se mora zgoditi že v osnovni šoli, s tem, da otroku ne bo potrebno našteti kopico statističnih podatkov o Francetu Prešernu, pač pa tako, da bo moral razmisliti o oblikovanju svoje kitice Zdravljice ali o tem kako bi zaključil delo Kralj na Betajnovi, ki je še kako aktualno tudi danes in prav sedaj. 
 
Vanja Tajnšek, mag.
 

Kako dolgo je sovražni govor sovražen

on .

Star InactiveStar InactiveStar InactiveStar InactiveStar Inactive
Že nekaj mesecev poslušamo in beremo besedičenja na temo »sovražni govor«, »ksenofobija« in podobne. Preberemo na nekem forumu res kakšno grdo na temo migrantov in beguncev, da ne omenim naših politikov, in po trenutno veljavni miselnosti, bi lahko rekli:«Ja. Gre za sovražni govor.« Pa se potem usuje iz nasprotnega tabora ploha zmerljivk, ki so pravzaprav tudi sovražni govor, le da je izrečen z druge strani. Ta drugi očitajo ta prvim sovražnost, pa kako nimajo pojma, kako so zaru*** in nerazgledani kmet***, slovenceljni (mimogrede, ta izraz mi gre izrazito na živce), nevredni človeka, da bi jih morali ... Zanimivo je, da slovensko pravo sploh ne pozna pojma sovražni govor. Lahko torej govorimo kar hočemo? Nikakor – če ne verjamete poglejte v naš Kazenski zakonik. 
Kaj sploh definira sovražni govor? Mislim, tako, čisto zares. Namen? Cilj? Občutek? Čustvo? Veliko razmišljam o tem in se poskušam postaviti na obe strani. Razmišljam kako (za)čutiti besede v eni in kako v drugi vlogi. Bi ne morala biti pravzaprav vedno enako užaljena, enako prizadeta? Ker, če gre res za sovražni govor, mora ta prizadeti obe strani. Pri tem seveda ne mislim na tiste »običajne« zmerljivke in kletvice, ki jih najdemo povsod v pogovornem okolju, le da nanje nismo ne vem kako pozorni, še manj občutljivi, ampak mislim na besede, ki opisujejo dejanja. Je torej sovražni govor stvar zornega kota? Če je, lahko potem sploh še govorimo o sovražnem govoru? Ne, da bi bili pristranski.
Osebno menim, da je sovražni govor odvisen predvsem od časa. Ja, prav ste prebrali, časa. Zakaj tako menim? Zato, ker je tisto zaradi česar bi te pred nekaj deset leti postavili pred zid in ustrelili, danes najboljša komedija, ki se ji režimo vsako leto, tam okoli praznikov. Saj ste sigurno že gledali Moj ata socialistični kulak. Danes te eliminirajo, če ne hvališ Stalina, jutri te eliminirajo, če ga. Po koncu vojne se je svet zgrozil ob fotografijah iz koncentracijskih taborišč, nekaj let po tem smo se režali črnemu humorju vicev na to isto temo. Če bi za časa Jugoslavije kdo rekel, da se zna zgoditi vojna med »brati« in da je JLA okupatorska vojska, seveda vsi vemo kaj bi se mu zgodilo. Pa vendar je le nekaj let za tem prišlo do klanja in se je streljalo na ravno ta isto JLA. Med 2.SV vojno so bili Nemci okupatorji, že nekaj let po vojni obljubljena dežela gastarbajterjev, potem vzorniki gospodarskega napredka celemu svetu. No, vsaj bili so do momenta napake imenovane »Willkommen«. Opa, je tole stavek, ki bi ga lahko označili z oznako »sovražni govor«? Nedvomno bi se našel kdo, ki bi ga. Pa poglejmo še sedanjost. Še pred pol leta je bilo naravnost ksenofobno in zlobno opozarjati na dogodke, ki se bodo zgodili, če politika ne bo pravočasno ukrepala. Pa danes? Ograja je bila živ dokaz zlobe, danes jo postavljajo tudi tisti, ki so se pred kratkim tolkli po prsih. Še več, govorijo o zaprtju mej kot o edini možnosti. Aja. Pred pol leta bi jih za takšne besede pribili na križ. 
V teh časih, ko se gredo nekateri informacijsko cenzuro je treba reči, da je le-ta naravnost neumna. Ker, če kaj razjezi ljudi je to, da se jim prikrivajo reči, da se jim govori eno, potem pa se izkaže, da se je delalo drugače. Po domače povedano, da se jim laže v ksiht. Govoriti o multikulturnosti in nabijati znova in znova o ubogih, lačnih, visoko izobraženih, prilagodljivih... enostavno ne zdrži vode, ker če bi temu bilo tako, potem ne bi smela biti net in tuji mediji polni informacij o posilstvih, ropih, pretepih, umorih, neintegraciji v tretji generaciji ... Kako naj odreagira človek, ko se mu reče, da je njegov otrok v vrtcu, ki meji na azilni dom, povsem varen – že naslednji dan, pa ta isti medij poroča, da je več deset migrantov odšlo neznano kam. Zadnji revolt je povzročil oster protest staršev in učiteljev proti nastanitvi otrok v dijaški dom. Ampak, a je ta res bil tako neosnovan, če pa smo pred kratkim prebrali, kako je 15 letnik umoril humanitarno delavko na Švedskem, ko povsod piše kako se migranti izdajajo za najstnike, pa je iz izgleda vendar jasno, da so odrasli, ko beremo, da otroke vzgajajo za morjenje in gledamo fotografije malčkov z odrezanimi glavami v rokah. (Ne da se mi iskati in navajati vire, a so jih (predvsem tuji) časopisi in net polni). Ob tem, da en naš medij govori o tem, da bi otroci, ki bi naj prišli v dijaški dom bili stari od 4 do10 let, drug pa govori, da bi bili stari od 10 do 14. Naj reče, tako kot je enkrat pred leti rekla moja direktorica, ko sem opozorila na (neko) nevarnost:«Pa saj se še ni nič zgodilo! Počakajmo, ko se bo, pa se bomo potem pogovarjali kaj bomo naredili.«? In kako bi odreagirali vi, če bi vaša hči imela telovadbo skupaj s takšnimi najstniki: http://investmentwatchblog.com/can-you-guess-how-old-these-muslim-migrant-children-really-are/ ali pa takšnimi http://www.breitbart.com/london/2016/02/25/migrants-who-molested-12-year-old-girl-lied-about-age-to-get-into-classroom/
Ja, sovražni govor. Povejte mi, kako naj čovek odreagira in komentira video posnetek, na katerem skupina bradatih mož z orožjem in telefoni s katerimi snemajo dogajanje, na ulici obkroži staro žensko, ji naredi pridigo, ker nima zakritega obraza, na koncu pa jo eden od njih ustreli v glavo? Kako komentirati ob fotografijah rezanja glav otrok? Dobesednega pribijanja na križ, kamenjanja žensk? Ali naj se takrat potlačijo čustva, ki privrejo na plan iz zadnjega kotička srca in zavesti ali pa se naj morda  glava potisne v pesek tako, da se klikne na delete »ker takih grozot pa jaz že ne bom gledala«. Pa saj ni stvar v gledanju oz. negledanju. Stvar je v tem, da ali se odločimo tako ali drugače, dejstvo je, da se ta grozodejstva dogajajo. Sedajle, ko to berete. A ni torej bolje, da se čustva vsaj malenkost (o)hladijo na način, da se pove kar si mislimo. Da se napiše. Ker roko na srce, med tistimi forumaši, tviteraši in fejsbukovci je bore malo takšnih, ki bi bili sposobni udejanjiti deset procentov tistega kar so napisali v svojem »sovražnem govoru«. Me zanima kaj o tlačenju čustev govorijo psihologi. No, pa saj vsi vemo kaj pravijo. Se vam ne zdi, da bi bilo manj hudih besed, če bi nas informirali pošteno in objektivno. Dejstvo je namreč, da so tisti, ki so jih le nekaj mesecev nazaj označili za avtorje sovražnega govora, imeli skoraj v vsem prav. Tako malo je bilo potrebno počakati. Na žalost. 
 
Je "sovražni govor" torej sploh lahko sovražen in kdaj? Ker, če je res sovražen, potem bi moral biti označen kot tak za vse večne čase, ne pa le za nekaj mesecev. 
 

Prijava

Naroči se na RSS

feed-image Naroči se na novice