NI MI VSEENO

Tale zima se očitno še ne misli posloviti. Ampak, če je človek doma v krogu svojih najdražjih, se mečka na sedežni in gleda romantičen film mu res ni nič hudega - še več- na pamet mu pride kaj nenavadnega. Recimo - v kaminu si speči hlebček kruha. In zakaj ne?
Takole to izgleda. Moj bog kakšen ekspert je bila moja stara mama, ki je v krušni peči spekla po 10 hlebcev koruznega kruha naenkrat! Vsaka čast.

Pozdravljeni,

zadnjič so bile na delu podzemne sile in ni bilo nič z ogledom fotografij  Fotostorminga, pa sem mislila, da bom imela en teden pavze ;-)
Tema je tokrat široka, kot so le lahko PODHODI in PODZEMNE. Se pravi niti ne tako zelo.
Podhod je pač pot pod cesto, železnico, stavbo, niti ne ne-vem  kako strašno dolg, saj bi potem govorili o rovu ali tunelu. Zna biti precej klavstrofobična zadeva in še sreča, da se vedno najdejo nadobudneži z idejami in spreji in jih popestrijo z barvnimi grafiti in političnimi pamfleti. Lahko bi rekli, da jih spremenijo v časopis. Luštno, ne? Človeka privabijo, da v njih celo postoji in ne da se le ozira čez ramo, hiteč skozenj. Je pa fajn, ker so kratki tudi zato, ker ko človek koraka proti svetlobi, si lahko kamot premisli, se obrne in, glej ga zlomka, tudi na drugi strani ga čaka svetloba.
In podzemne? Verjetno vsak v mislih nadaljuje z besedo »železnice« - sploh vi, ki veliko potujete. No, jaz sem zapečkar in sem pomislila na »sile«. Hmm, tole slednje zna biti precej težje ovekovečiti, kot tisto prvo. Ja, podzemne železnice in postaje so pravo čudo. So en drug svet. Mesta pod mesti s svojo dinamiko in malček srhljivim življenjskim slogom, ki praviloma ne dopušča napak in stranpoti.
Meni so bolj všeč podzemne jame in vode. Že tista v Savinjski dolini je super, pa čeprav se ji reče Pekel. Ja, pod zemljo se skriva marsikaj zanimivega in koristnega. Podzemne dobrine postajajo tarča najbolj sprevrženih pohlepnežev. Ste si kdaj mislili, da si bo kdo upal priti z idejo po privatizaciji vode – če poenostavljeno povem? Upam, da ste podpisali peticijo!! Takšni osebki so zelo primerni, da jih odnesejo podzemne sile, pa nisem ravno nasilno bitje, ampak kar je preveč je pa preveč!
Tudi podzemne baze znajo biti hudo intrigantna zadeva. Tisti, ki prinese fotke iz  Baze 51, bo zmagovalec!
No, pa da ne zaidem preveč - ko govorimo o podzemni, lahko rečemo kakšno tudi o povsem običajnih rečeh, na primer o repi ali korenju.

Vanja, 21.2.2013

 Pozdravljeni,

tema tokratnega Fotostorminga je ULICE. Le zakaj me zadnjič ni nihče opozoril, da sem samovoljno, a nehote spremenila temo in jo iz Pustnega časa zožila na Pustne maske. Precej slepo ste mi sledili ;-)
Torej, ulice – bom, tako kot ponavadi napisala kakšno o »ulici«, pa jo dajte vi namnožit.
Lahko bi začeli: »Najprej je bila čisto navadna cesta potem pa so jo ogradili in nastala je ulica.« Ulica je ena taka zanimiva reč. Lahko je široka, ravna, nerazsvetljena, celo slepa, romantično zasnežena, najlepša pa je, ko je zaprta za vozila in se po njej sprehajajo pešci, kužoni (moja novo-skovanka za pse) in podijo brezskrbni otroci.
No, ulica  lahko postane tudi precej pomembna. Takrat pravimo, da se je zgodila ulica! Na njej so trume ljudi, ki ponavadi govorijo precej poulično. Smo nedavno tega videli kako to zgleda. In vse skupaj se je zgodilo ravno zaradi tega, ker so  določena pogajanja zašla v slepo ulico in bojim se, da so še vedno tam in rinejo z glavo v zid – haloo, fora slepe ulice je, da nima izhoda – pravzaprav ga ima, a  je potrebno zbrat pogum, se obrnit in zagrist!
Hudič s to slepo ulico je, da je ulica pravzaprav načrtno speljana pot. Nas torej vodi tja kamor sama hoče? Ampak mi se ne damo,  ni nas vzgajala  ulica! Mi se ne bojimo odpreti vrat niti na levo niti na desno stran nje. Včasih nas pogum nagradi - tako se je meni zgodilo, ko sem nekaj raziskovala o Celju in odprla velika stara vrata in boječe vstopila. Uf, presenetilo me je prečudovito poslikano dvorišče z zelenjem.
Sicer pa, ko sem že ravno v Celju – ste vedeli, da je, tam kjer se Stari ali Glavni trg stika z eno najstarejših ulic Celja – Gosposko (Zidanškovo) ulico, bil zmenek point – v tistih časih so mu rekli »ezl ek« (Esel–osel; Ecke–vogal). Od tam se je potem šlo v park ali v kino.
Ulice same so lahko precej domišljave in se bahajo s svojimi trgovinami in bliščem, lahko so precej strašljive, temne in zlovešče, lahko pa so tudi zelo radožive in rdeče obarvane. Vse sorte jih je in najdemo jih v vseh mestih.

Hmm, reve ne vedo kako lepe so lahko vaške ceste.

Vanja, 14.2.2013
http://www.df-svit.si/fotostorming

Že en lep čas sem se spravljala fotkat arhitekturo. A glej ga zlomka, ko sem iskala motive, me je seveda potegnilo k iskanju takšnih, ki so vključevali vsaj delček narave - naj si bo to drevo, lončnica, odsev neba ali pa vsaj barva, ki asociira na nekaj naravnega - recimo sonce. Tudi v tem letnem času in tem nemogočem vremenu mi je uspelo ustvariti kar nekaj zanimivih fotografij.

Dobila sem mail, ki sem se ga zelo razveselila. Link do t.i. Flashmoba  La Traviata 

Ne vem zakaj me ti posnetki vedno neznansko osrečijo. Resno - dobim solzne oči in cmok v grlu. Ljudje so vedno presenečeni, prijetno presenečeni, nasmejani in navdušeni. A, ne bi bilo lepo, če bi bili vedno tako prijazni drug do drugega? Si poklonili, kar tako brez razloga, lepo besedo, nasmeh, morda celo objem. Neznanca s katerim stojite ob pultu in čakate na postrežbo, povprašali kako je kaj. Saj pade včasih takšna opazka, a je praktično vedno na temo politike ali kakšne druge tegobe, nikoli pa z namenom tistega drugega spraviti v dobro voljo. 

Si upate nekomu, ki ga ne poznate, polepšati dan?

Tale mi je eden najboljših Flashmob Welcome Back  Buuuuu, že tulim.

Tudi pri nas znamo: Flashmob Velenje

Pozdravljeni,

ne, nisem pozabila napisati spremno besedilo našega tokratnega Fotostorminga – PUSTNE MASKE. Sem le precej časa razmišljala ali naj sploh kaj napišem. Dejstvo je namreč, da ne maram mask.
Morda se je vse skupaj začelo, ko sem bila mala puža in sem s svojimi dolgimi lasmi in karakterjem bila odlična Pika Nogavička. Vsaj tako je mislila moja teta, ki mi je vsako leto z neznanskim veseljem v kite vpletala žico, da so potem stale bolj ali manj pravokotno na moja ušesa. Vse skupaj sem najbrž prestajala, ker sem bila noro zatreskana v konje. In spomnim se, da me je vedno, vedno zeblo, kot sto vragov.
Enostavno mi maske niso všeč. Pravzaprav ne, maske so lahko fantastično lepe – kar bo najbrž videti že v ponedeljek, ko bodo društveni kolegi pokazali svoje fotke iz Benetk, niso mi všeč ljudje za maskami. Ne vem kaj si naj mislim o moškem, ki se za pusta obleče v dojenčka?! In kaj o ženski, ki se obleče v cipo. Če se človek ne more veseliti in znoreti brez mask, potem je za psihiatra. Sem pregroba? Morda, a tako pač mislim.
Vse preveč je okoli nas vsakodnevnih mask. Zaigran nasmeh trgovke, ki bi te najraje nekam poslala, ko jo prosiš, da naj ti hlebec kruha, ki ti ga ravnokar tišči v vrečko, zamenja za tistega drugega na polici, ki je bolj zapečen. Nasmeh in ponižnost natakarja, ko ga prosiš naj ti zamenja kozarec, ker je na tvojem še ostanek roza šminke. Da ne bi raje zašli med politike – ne, res ne, ker vam kar naenkrat ne bo več dišal niti na sveže posladkan krof.
Še najbolj brez mask so mesarji – vsaj tisti moj, ki ga poznam. Se je prav simpatično spričkati z njim, ko oba točno veva za kaj gre – on bi mi rad podtaknil masten kos govedine, jaz pa z milim pogledom odločno zahtevam, da mi kos obrne in ... zamenja z drugim. In točno vem, da se mu dopadem, ker se po tistem »Še kaj gospa?«  in »Ne, hvala.«  oba drug drugemu navihano nasmejiva.

Morda so mi do neke mere simpatične otroške maske. Narisane maske, ki ohranijo pristen nasmeh in sledi sladkorja na nosu.

Vanja, 09.02.2013

Ko boste naslednjič popili zadnje kapljice borovničevca ali kakšne druge sladkosladne tekočine, nikar ne zavrzite steklenice. Še posebej, če je zanimive oblike. Prihranite jo za tiste dolgočasne dni, ko ne boste vedeli kaj početi, vzemite v roke barve za steklo in iz nje ustvarite vazico, steklenico za vodo za zalivanje rož ali pa boste le popestrili staro-novo flaško za medico.