Že kar nekaj dni je od tega, pa mi besede še vedno zvenijo v ušesih.

Z mamo sva zapuščali City Center v Celju in vstopili v krožna drsna vrata, ko so se naenkrat ustavila - saj vam je poznano, ne. Na nasprotni strani je zadnji trenutek vstopila starejša gospa in vrata so se za hip ustavila, a le hip zatem so se že zopet vrtela. Za nama je stopal mlad par. Moški, ki je držal v rokah še skoraj dojenčka je v jezi izustil besede, ki so me dobesedno šokirale:

"Stara! Noge ti bom polomu!"

Vzelo mi je sapo. Res, prav stisnilo me je prsih. Kako se vendar počuti moja mami?  Par sekund tišine, nato pa sem se morala obrniti in pogledati kdo je ta idiot od človeka. Moj bog, pa kaj vendar ti govoriš?! Zaradi dveh sekund si sposoben takšne grozljive izjave. Ti, ki sploh ne veš, če boš kdaj star! Ubogo dete v tvojem naročju in uboga mlada ženska, ki upam, da ti je doma spakirala kovčke in ti jih vrgla čez okno.

Pravijo, da se ti vse povrne, tako dobro, kot slabo. Res upam, da se ti je že. Tebi, ki ti ne poznam imena in ki ga sploh nočem vedeti, ker nisi vreden niti enega bajta v moji memoriji. In tokrat grem zavestno v riziko, da se mi slaba misel povrne, ker res ne morem misliti ali želeti nič dobrega.

Prišla je pomlad, a bojim se, da s preveliko ihto. Polna je bojazni, skrbi in stisk. In ko je ljudi strah, delajo čudne reči. Tudi takšne za katere nikoli niso mislili, da so jih sposobni. Saj pravzaparav sploh ni nujno, da so te reči slabe - so lahko še hujše, grozljive! A, če se strah združi z izzivom in vztrajnostno trmo, se lahko premikajo gore. In to je lahko pot do neslutenega uspeha.

Vse je za nekaj dobro, če ne takoj, je pač potrebno malce počakati. Saj pride... čas se nikoli ne ustavi. Včasih nam to ni všeč, največkrat pa je tako edino prav. Časi so res hudi in kot kaže se še nekaj časa ne obeta nič dobrega. Upamo le lahko, da bodo ti težki časi prinesli spravnost med ljudi in občutek solidarnosti do sočloveka.  Resnično upam, da ne bo človek pogrnil na tokratnem izpitu in postal še hujša brezobzirna in egoistično pogoltna pošast. Takšnih je namreč več, kot preveč in enostavno se je moralo zgoditi kar se je.

Ampak - hej - pomlad je pozitivna! Kako čudovito se človek počuti, ko ga pozdravijo prvi res topli sončni žarki, ko na vrtu ugleda prve prave barve, ko ob pitju kave na terasi prisluhne ptičjemu živžavu in ko si ob lice pritisne mehak kožušček mlade mucke.

Ljudje! Prišla je pomlad!

Včeraj sem ta malo odpeljala v šolo nato pa si privoščila obisk parka. Prisežem, da še nisem slišala takšnega ptičjega živžava. In toliko različnih melodij, da sem kar stala in poslušala. Ne, ni res, celo poskušala sem posneti en'ga prav posebnega ptiča, ki mu žal ne poznam imena, a njegovo oglašanje je bilo tako zapeljivo in koketno, da sem se začela naglas smejat. Upam, da ni kdo posnel mene. Res je bil pravi šarmer.

Posnela sem še fotko za ponedeljkovo srečanje SVITovcev, na temo "pari", nato pa se odpravila po poti mimo "ribnika" (bazena, nekaj okroglega pač iz česar so pravkar čistili listje). Pod drevesom je zopet nekaj zašumelo - najbrž kos... počepnem in sem iz oči v oči z malim bitjem z dvema čopkoma na glavi. Halo, tole je pa res en čuden kos. Nekaj simpatičnih trenutkov sem v eye contactu z malo rjavo žverco - veverica! Sploh nisem vedela, da so v celjskem parku veverice - neumno ne. Seveda je švignala v gozd in na drevo in.... se pridružila še eni prijateljici, morda prijatelju. Skakali sta iz veje na vejo in z repi spretno lovili ravnotežje. Težko ju je bilo ujet v objektiv - no, nekaj malega pa je le ratalo. Saj poznate tisto zgodbo izpred nekaj tednov nazaj, ko sem razpravljala o boljšem objektivu, a ne :-(

Moj (bivši) šef ima navado, ko mi pošlje mail s planom dela za naslednji mesec in množico spremljajočih informacij, da le-tega popestri s kakšnim vzpodbudnim, včasih toležečim, včasih popopranim... citatom ali pregovorom.

In danes je dodal citat Dostojevskega, ki pravi:

"Če si se napotil proti cilju in se med potjo začel ustavljati, da bi kamenjal vsakega psa, ki laja na tebe, ne boš do cilja nikdar dospel."

Pojma nimaš kako si zadel vzdušje zadnjih dni in kako se strinjam s tabo, se pravi z Dostojevskim.

Zopet je bilo krasno jutro.  So me zadnjič v društvu "sprovocirali", da sem šla tudi letos pogledat velikonočnice, čeprav imam njihovih fotk na kupe.  Bila sem pre-pozna ali pa je le kriva suša - ni jih veliko pa še tisto kar je, je precej spufano in suho.  No, z malo truda se kljub temu najde kakšen lep zorni kot.

Takole izgleda letos:

takole pa je bilo lani:

Sicer pa mi je društveni kolega Robert Gajšek poslal en lep link, na katerem si lahko preberete legendo, kako je velikonočnica sploh prišla v te kraje. Sama sem prvič slišala zanjo.

Prelagam star papir, ki ga zbiram za šolsko zbiralno akcijo in zagledam star izvod februarske One. Pogled mi obstane na fotografiji simpatičnega gospoda - Dr. Edward de Bono.

 Usedem se in začnem prebirati:... maturiral pri 15ih... pri 21ih postal kardiolog... napisal 83 knjig prevedenih v 50 jezikov... predlagan za Nobelovo nagrado za ekonomijo... predlagan za Nobelovo nagrado za mir... spada med 50 najpomembnejših mislecev vseh časov... spada med 250 ljudi, ki so najbolj pripomogli človeštvu... kako neverjetna oseba. Neskončno bi rada šla z njim na kavo.

Prebiram naprej in se nasmejim ob izjavi, ki moji ta mali, ki želi študirat psihologijo, predrami dvom - "Psihologija je precej neuporabna veda. Učijo zgodovino psihologije. Ta in ta je rekel to in to leta tega in tega. Koga to briga?"

Ustavim se pri vprašanju novinarke: " Zakaj tako kompliciramo?" Njegov odgovor me pravzaprav sploh ni presenetil, ker sama razmišljam popolnoma enako, namreč:

"Zaradi dveh razlogov. Prvi je, da hočemo biti dojeti, kot pomembni. ( Moj bog, koliko takšnih ljudi nas obkroža! ) In drugo, da ne znamo drugače, kot da dodajamo k obstoječim vzorcem, namesto, da bi jih razstavili in na novo sestavili." ( Moj bog, koliko je šele takšnih! ) Res me velikokrat razjezi, kako so ljudje ozko gledani, kako vztrajajo pri svojih vzorcih in so zaradi njih se pripravljeni skregati in iti na nož.  "Tako piše!" - pa kaj, če tako piše?!  Tudi to je pač enkrat nekdo napisal - morda je imel slab dan, morda ni imel pojma o stvari, je le bil na dobri poziciji, da je lahko napisal neko budalaštino, ki jo morajo sedaj drugi izpolnjevati, morda je napisal dobro stvar, ki pa je preživeta. Nič ni zapisano v kamen, pa še tega lahko zdrobiš v prah in odpihneš v veter. 

"Ker smo razvili razmišljanje,  da najdemo resnico, ne pa, da ustvarimo korist."

Moj poklon.

Kako in kdaj se je pravzaprav začelo? Tam nekje leta 1857, ko so se postavile pokonci ameriške ženske, jim 1917. sledile ruske in nekje vmes tudi evropske. Dolgo je že od takrat, pa vendar... šele tedaj?! Ja, ženske smo neverjetno potrpežljiva in vzdržljiva bitja, ki v sebi skrivamo skrivnost. Slavni Stephen Hawking, ki so ga nekoč povprašali o skrivnosti vesolja je izjavil nekako v stilu, da je največja skrivnost vesolja pravzaprav ženska. Ima kar prav, saj včasih niti same ne vemo zakaj smo tako odreagirale, zakaj nekaj prenašamo in trpimo, zakaj odpuščamo in zakaj ne moremo odpustiti za nobeno ceno, zakaj ranimo in zakaj ljubimo...

Imejte se rade in nekaj časa ter ljubezni zadržite zase. Slišite? Zase! In to brez slabe vesti.

Ja, vem, da ni prav. Morala bi napisati Delavnica uporabe bliskavic. Pa saj tisti, ki so odprli Foto blog zagotovo vedo o čem govori naslov. Torej, v soboto sem bila na fleš delavnici, ki sta jo vodila dva stara mačka iz SVITA.  Marko je imel čez canonaše in Samo nikonaše.  En čas smo bili skupaj, potem pa so nas iz varnostnih razlogov razdelili ;-)

Najprej sem se počutila malo nelagodno, a ko sem videla, da so na tečaj prišli tudi mojstri, mi je greben kar malo zrastel. Takšne delavnice res toplo priporočam. Predavatelj, ki u nulo obvlada zadevo, organizator, ki časti kavo in ve kje imajo super pice in udeleženci, ki so željni znanja in jim ni problem priznati česa ne vedo in jim, kar je še pomembneje, ni problem deliti drugim, kar  vedo.

Tudi nekaj takega se da narediti z zunanjim flešom. Brez uporabe posebnih filtrov in brez obdelave v PS!