Zunaj peklensko pripeka, še bolj, kot včeraj, ko sem bila v službi in smilijo se mi kolegi, ki so danes na terenu na razbeljenem asfaltu.
Včeraj je bil dolg dan. Ob 5 in 15 sem na terasi pila kavo. Sosed je že grabil travo in soseda je zalivala vrt. Priprave na dolg vroč dan so se začele že zelo zgodaj. Čakala me je celodnevna služba in potem še veliki večerni finale - praznovanje rojstnega dne pri prijateljih. Naporno, pa vendar nadvse prijetno. Trije rojstni dnevi na kupu niso mačji kašelj, še posebej ne pri prijateljih, za katere se ve, da ti še za domov zavijejo, če tam nisi pojedel toliko kot se po njihovih kriterijih spodobi ;-) Vročino je hladila vedno znova prihajajoča penina - k "nesrečni" številki 13, je prijateljica dodala še dve manjši flaški in prilezli smo na 15. In če se to dogaja v prijetni gorci, kjer se v osnovi pravzaprav pije nekaj drugega, je številka, da ne rečem količina,  presenetljiva. Ampak, res je bilo vroče ;-) Srečala sem vedno nasmejane ljudi, ki se znajo pohecati tudi na svoj račun in prijateljico s katero sva včasih skupaj delali. Sem je bila res vesela. Kot kaže življenje pa se zna zgoditi, da bova kmalu zopet kolegici. Hecno.

Danes paše poležavanje, čeprav je tudi v hiši vroče. Z aparata sem potegnila zadnje fotografije, ki so nastale na domačem vrtu in so primerne za ta čas, ko se rojstni dnevi kar vrstijo.
Vse najboljše za nazaj in za naprej.

Pred časom mi je kolega Franc M. prijazno odstopil svoj vrt. Češ, da se po njem podi vse polno detlev in da jih lahko pridem kamot fotografirat. Pa sem šla in naletela na pravljico.  Fantastičen vrt, poln malih zakladov, ki osupnejo in pričajo o idejah, znanju in pozornosti gospodarja. Ah, ja saj je bilo tudi detljev veliko, a ti prefriganci so bili ponavadi na tistem - tistem drugem drevesu. Pa nič zato, ko sem premagala nelagodje sprehajati se po tujem vrtu, sem odkrila mnogo bolj zanimive motive, kot so ti "neumni" detli, ki se nočejo fotografirat ;-)

No, pa dajmo povedat malo bolj natančno, kako in kaj. 
Na pot sva se odpravila z motorjem in kot se za motoriste spodobi, sva jo mahnila po navadni cesti - se pravi ne po avtocesti, saj na njej ravno tam kjer zadeva postane zanimiva, vate butne zaščitna ograja in ne vidiš nič. Hec se je začel že pri Ptuju, kjer sva uletela v jutranjo gnečo, ki je bila posledica obvoza zaradi popravila mostu. Pripeljeva se v Lenart, vmes sva se načudila nenadnemu dvigu ceste v nekaj ostrih serpentinah - haloo, sredi ravnine, in ko torej pripeljeva v Lenart se pred nama pojavi pravokotno križišče - ena cesta levo, druga desno - Okeej - ampak strašno fajn bi bilo, če bi kje pisalo katera gre kam. Moj zapelje na levo ( brez veze govorit, da bi jaz šla desno ), stop, zopet stoječa kolona, spuščene železniške zapornice - čakamo, čakamo, zapornice se dvignejo in gremo - mimogrede vlaka ni bilo od nikoder... dva krožna križišča.
Lubi, men se zdi, da to ne more bit' prav.
Obrneva in - stoječa kolona - zapornica zopet spuščena - pa ne me j*** ( jezit ). Sestopim z motorja in povprašam prvega v koloni, kje vraga je cesta za Razkrižje. Tip se nasmehne in reče naj peljeva za njim, ker itak ne bova našla. Ima prav in hvala mu. Aja, zapornica se dvigne, ker vlaka ni bilo :-( Skratka, zgubila sva se že v Lenartu.
Pot do Dolge vasi in vseskozi, prav do Blatnega jezera poteka gladko in brez posebnosti. Na madžarskem opazima ogromno jutranjih gobarjev - gozdovi so mi čudni - brez podrasti, kot, da jih je nekdo pograbil. Ok, že vedo. Vasice postajajo vse bolj tipične, hiške male, krite s slamo, ogromno rož. 
Jezero! Huh, na levi se začne vleči modrikasto zelen pas gladine in hiše postajajo vse bolj fensi, ceste vse širše in gostišča stojijo vse bolj na gosto. Nebo je nenormalno modre barve in na njem je ogromno belih ovčk. Še ponoči je deževalo. Moj zaparkira - pauza. 20 minut pred ciljem - no, naj bo. Spijeva nekaj ledenega čaja, se malo pretegneva in nadaljujeva pot.
Hotel Real se nahaja v mirni soseski in pred njim je zelo lepo negovan park. Prijetno presenečena. Jaz si oprtam torbo, moj je zadolžen za težek prtljažni kovček. Prvo tipično moško vprašanje:
Kje je ključ?

Kakšen ključ? Jaz nimam nobenga ključa?

Kako nimaš, jaz ga tud nimam!
Panika, ki ji sledi drugo  tipično moško vprašanje.
A, si vzela rezervni ključ?
Zakaj za vraga bi jaz vzela rezervne ključe od motorja?! ( ključi od kovčka in motorja so namreč skupaj )
Preiščeva vse žepe, po tleh... ključa od kovčka nikjer.
OK, greva se čekirat in odložit reči v sobo, ker vročina postaja neznosna in usnjena oblačila ne pomagajo prav dosti. Pri prijavi "pozabim" navesti številko potne listine - naj omenim, da je bila v kovčku...skupaj s forinti....?
Spomnim se, da je Lara rekla, da morda tudi pride na BJ - kličem in dogovorive se, da gre k mojim domov iskat rezervne ključe in mi jih naslednji dan prinese - kakšno naključje! A, mi misel ne da miru. Nazadnje sva se ustavila "20 minut pred ciljem" - torej greva nazaj. Preiščeva celo parkirišče, a ključa ni bilo. Grem v bližnjo gostišče in natakarja povprašam ali je kdo našel kakšen rdeč ključ - k sreči, sva oba toliko dobro/slabo govorila nemško, da sva se razumela. Žal, nobenega rdečega ključa. Odločiva se za kosilo, ki je bilo zelo okusno in s pijačo in kavo  naju je stalo 16€ - ugodno. Vmes natakar zasitnari pri sosednji mizi, da gredo prestavit avto, ki stoji točno tam kjer sva parkirala midva motor. Ne, tudi spodaj ni bilo ključa.
20 km/h se cijazima po vročini in robu cestišča, ter buljima v tla, da bi morda le našla ključ - IN - po cca 15km, ga oba zagledava - ležal je na peščeni bankini, na pol v travi. Neverjetno!! Če ne bi bil rdeč - pozabi!
Vsa vesela odbrzima v hotel, kjer so prve besede receptorja:
Pozabili ste napisati  številko potne listine:
Pih! Ni problema - domišljavo odprem kovček in poiščem dokument.
Po osvežitvi se odločiva, da je dan še čisto preveč lep in odpraviva se proti bližnjemu pristanišču ter kupiva karto (1.880 forintov) za trajekt v Tihany. Gospod, ki pride kontrolirat karte nama nekaj reče, a nimam pojma o madžarščini. Nenadoma zaslišima moškega v sosednjem avtu, ki nama prevede v angleščino, da naj se prva zapeljeva na trajekt, ker sva z motorjem - hmm, pripombe sicer ne štekam ravno, ker sva itak prva v vrsti. Gospod prevajalec na trajektu prijazno načne pogovor, o motorjih in tem, kako je v mladih letih tudi sam prevozil vso deželo, pa Romunijo in Bulgarijo. Pa da bi tudi sedaj, a žena noče motorja. Pa, da hodijo na Bled na dopust! kjer da je drago a lepo. Prav zanima me kaj je ta gospod včasih delal, ker ko so tam harali Rusi, najbrž ni bilo običajno govoriti angleško, se voziti naokrog po tujini in še danes sedeti v Toyoti in se vozit na Bled na dopust. Kakorkoli, bil je prijazen, nama svetoval kaj si naj ogledava in pove tudi to, da je povprečna globina jezera 3 metre! No, zdaj vem, da malo prej nisem imela privida, ko sem videla nekoga "hodit po vodi sredi jezera". Skratka večinoma voda sega do kolen - tja do kakšnih 200m od obale.
Zapeljeva v malo vasico Tihany (Tihan), ki je znana po cerkvi iz leta 1055! in pod oltarjem katere je kraljevi grob iz katerega se pot nadaljuje v muzej. Začuda ti nobeden ne sitnari, da ne smeš fotografirat. Razgled je prekrasen - na eno od manjših jezer, na travniku se pase čreda konj in v zraku je vonj po vrtnicah in sivki - povsod je polno sivke, kar me malo preseneča. Nekako se mi zdi, da ta spada v primorje. No, ja, pravzaprav raste tudi na mojem vrtu.
Pot nadaljujeva ob vzhodnem delu jezera, vmes doživiva čudovit sončni zahod in se ustaviva v Siofoku, ki je ena sama promenada kafičev, restavracij, vil... in za razliko od južnih sosedov ti nihče ne teži, ko se sprehajaš mimo. Posnamem noro obarvan sončni zahod, ki ga lahko vidite v prvem prispevku in odpraviva se proti hotelu.
Drugo jutro zopet na trajekt in  v Balatonfüred - zelo lepo urejeno mestece tik ob obali. Polno parkov in ogromnih dreves, ki jih je očitno že pred mnogimi leti nekdo z vizijo posadil v lepe aleje. Polno labodov in ribičev - teh je res polno za vsakim vogalom, rac, vrtnic, klopi, malih restavracij z obveznim golažom, klobasicami in langušom - no, to izvrstno hrano so me naučili delati kolegi iz Murske Sobote že lani in moram reči, da je res slastna.
Pot nadaljujeva malce v notranjost - zapeljeva se do mesta Veszprem, ki ga krasi palača oz. kar skupek cerkva, spomenikov, muzejev, nekdnjih univerz..., ki so vse stiščane na skalovju, ki se dviga 300 metrov v  višino, dobesedno sredi mesta. Res neverjeten pogled tako navzgor, kot potem navzdol. In zanimivo, nikjer nobenega opozorila, ograje... Na poti nazaj se ustaviva v majcenem vinotoču ( Pinca), kjer nama v leseni utici pripravijo izredno dober steak in ponudijo odlično ohlajen sladki merlot - jamiii.
Tako, zadnji dan se dogovoriva z lastnikom hotela, da nama bo hranil usnjena oblačila in nekaj malega prtljage, ter se odpraviva v 100km oddaljen Keszthely ( Kesej). Ogledava si prekrasno palačo, kjer si moraš na ogledu notranjosti obuti copate (!) in muzej lova, ki me spravi v slabo voljo - toliko prečudovitih ubitih živali - in koliko zaščitenih vrst!  Ne morem si kaj, da ne bi na koncu napisala v zvezek: Zaradi TEGA danes potrebujemo CITES! ( CITES - Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami )
Kosilo v eni od restavracij ob obali - hmm, nenavadna kombinacija - špageti boloneze in puranji dunajski - ajd, da vidim kako izgleda dunajc s špageti za prilogo - ma, kakšna priloga neki - cela porcija bolonez špagetov in preko velik dunajc - naporno veliko, za cca 4€.
Kaj reči za konec - krasno vreme, preplitka voda, ki je zato vseskozi motna in že sedaj prava mlakuža, na tisoče malih hišk in niti dve nista niti stilsko niti barvno, niti kakorkoli drugače podobni, ogromno dreves, poceni hrana in čist ok ceste. Ja, tale izlet je bil dobra odločitev - hvala lubi, ker spremljaš ponudbo na Kolektivi in ker si zapomneš moje želje.

Tri dni odklopa ob Blatnem jezeru, fantastično vreme, nebo po dežju polno belih ovčk, sončni zahodi neverjetnih barvnih odtenkov, poceni hrana in prijazni ljudje. Kopica dogodivščin o katerih bom kaj več napisala v naslednjih dneh. Tole tokrat pa naj bo za lušt.

Pozdravljeni,

manj je več - ja, pa ja de - za mano so tri noči s po štirimi urami spanja - vam povem, da bi več, veeeeeč!
Nedavno tega sem na TV odkrila program 24kitchen - super. A, ko sem gledala Jemieja Oliverja, kaj vse je natlačil v ubogo ribo in koliko enih začimb in zelišč je natrosil, nastrgal in natrgal še v lonec, mi je res padla na misel tale Larina - manj je več. Riba rabi sol in morda malo božanja z rožmarinovo vejico in to je to. Pustimo ji okus, saj zaradi njega jo jemo, al' kako.
Zadnjič sva se z Davidom srečala na veselici - mimogrede, pojdite kdaj na žur kjer igrajo Modrijani - noro, noro, pa sploh ni važno katero zvrst glasbe poslušate. Kaj sem hotela povedat? Aja, tam je bilo nemogoče zgrešiti mlajšo damo, ki bi vam bila odličen primer za tole našo temo. Dolgi pobeljeni, scufani lasje, črn narastek, kila pudra, roza šminka, ogromni uhani, rdeča pritisnjena tunika je odkrivala vse prelesti znamke Michelin, obvezne legice in visoke petke, na rokah pa je poplesavala druščina neuskaljenih zapestnic. Sem zlobna - ma, ne - samo želim vam povedati, kaj NE smete fotkati. Je pa res, da so njo vsi opazili. No, saj mene najbrž tudi, še posebej takrat, ko mi je varnostnik zatežil, da ne smem plesati na mizi - e, j*** ga, če pa zaradi dežja ni bilo prostora na plesišču.
Manj je res velikokrat več, a se mi zdi, da lahko človeka kaj hitro potegne preko meje v dolgočasnost in nezanimivost. Če pa ostanemo ravno tam, na tisti pravi meji, lahko govorimo o diskretnosti, eleganci, okusu. Torej bo moč najti motive pri ljudeh, v naravi, arhitekturi... Seveda pa je vse odvisno od tega, kaj želimo doseči. Manj ne bo več, če bomo na belo steno obesili prazno belo platno. Bo pa to postalo že z samo eno malo rdečo črto. Takoj bo zadeva postala zanimiva in vsi vas bodo spraševali kaj to je. Saj ni treba povedati po resnici, da ste odganjali muho in ste po nesreči potegnili z nohtom po platnu ;-)
Uživajte v iskanju motivov, a pazite, da ne bo manj izpadlo še manj. Samo manj, je skoraj nič! Mi pa želimo več.

Iz službe sem prišla zgodaj zjutraj in zopet ni bilo nič s slikanjem rosnih kačjih pastirjev. Že precej dolgo časa me žuli naloga, ki mi jo še ni uspelo narediti. Ta izredno zanimiva bitja, ki delujejo pravzaprav precej strašljivo, kmalu poletijo v novo jutro. So izredno hitri in nemirni letalci in jih je skoraj nemogoče ujeti z aparatom, ko so v letu. Poleg tega, da sem zaspana in da mi ni kaj dosti pomagala niti, res dobra, kava, ki mi jo je skuhal moj dragi, še dežuje. Zunaj je deževen dan, tih in zaspan. Ponavadi sem najboljše ideje dobila ravno na takšne dni - no, danes ideje še ni od nikoder.
Prebiram Science illustrated in naletim na podatek: Do 30.000 očesc sestavlja sestavljene oči kačjega pastirja. Z njimi zazna kakršenkoli premik na razdalji do 20 metrov. Jap, zdaj mi je vse jasno. Ne le, da je potrebno na lov zgodaj zjutraj. Očitno je potrebno jih iti fotkat ponoči. Objavljam dve precej sanjski fotki kačjega pastirja. Morda vam bodo všeč.

Zjutraj se z mamo odpravive v gozd po gobe. Bila je polna luna in menda jih je na tržnici vse  polno. Kaj kmalu nama je bilo jasno, da so očitno res vse gobe na tržnici, saj sve našli le 5 malih lisičk. Ker najbrž že veste, da povsod vlačim s sabo tudi svoj fotoaparat, sem se tako več ukvarjala z njim, kot pa sem imela dela z gobami. Mami je nabirala smrekove vrščičke za sirup, ki bo prišel prav v zimskih dneh, jaz pa sem se poigravala z dolgimi časi. Moram reči, da je gozd več, kot primeren teren za to. Nastanejo tako čudovite reči, da ti vzamejo sapo, ko si jih ogledaš na monitorju. Barve so nore, zabrisane linije dajejo mehkobo in piko na i čarobnosti, ki jo itak v vsakem trenutku nudi gozd. PS je potreben le za kakšen izrez, ostalo je naredila ekspozicija sama.

Sedim za računalnikom in čakam, da se moj vrne s službene poti in bova končno skupaj. Lepo je biti skupaj.
Se pa človek vpraša ali je sploh potrebno biti fizično skupaj s kom.... ali s čim. S kom prav gotovo ne.  Z nekom, ki ga poznamo ali smo ga poznali vrsto let, ne potrebujemo biti dejansko skupaj, da imamo občutek njegove bližine. Spomini so tisto kar šteje! Besede nam odzvanjajo v ušesih, še vedno slišimo njihov smeh, svarila, pa čeprav sploh nismo več skupaj.
Tik preden sem se odpeljala v SVIT, mi je go. Maček - sošolec s paralelke prinesel fotografije z obletnice valete. Vsi razredi generacije smo skupaj praznovali 30. obletnico! Lepo se je bilo zopet srečati, skupaj kakšno zapeti, zaplesati, skupaj nazdraviti in se nasmejati starim prigodam. Obuditi spomine kdo je s kom bil skupaj in kdo že dolgo ni več skupaj s kom.
Skupaj  je torej ena taka zanimiva beseda, ki te lahko spravi v dobro voljo ali pa ravno obratno. Precej zoprno je delati skupaj s kolegico, ki ji je všeč tebi najbolj zoprn parfum kar jih je najti pod svobodnim soncem, naprimer. Oh, pred leti sem bila nekaj časa  v pisarni skupaj z dvema strastnima kadilkama - za crknat! ( Malo po tistem, ko mi je poknil film, so sprejeli zakon, da se v zaprtih prostorih ne sme več kadit ;-)
Je pa seveda zgodba čisto drugačna, ko nanese beseda na tiste prijetnejše reči. Ko razžvrkljaš skupaj dve jajci, malo šunke in kock sira in vse skupaj uliješ v vročo ponev, nastane čudovita omleta, ki jo, če se je lepo obnašal, pozajtrkuješ  skupaj s svojim, kar v postelji. Sedaj si to lahko privoščima, ker so že zdavnaj minili časi, ko so otroci pritekli zjutraj v posteljo in smo skupaj začeli nov dan. Pa praznovati je tudi lepo skupaj. Priznam, tu včasih (le) spomini ne pomagajo. Se igrati, poditi za žogo ali le skupaj navijati. Pa kako lepo je skupaj nabirati jagode. Kje so časi, ko sem skupaj z mulci z vasi rabutala češnje?
Tema skupaj vam ne bi smela delati težav, je le malce drugačna od tistih, ki smo jih že imeli - pari, tri, množica...
Ni vrag, da ne bi nekaj skupaj spravili.