To soboto je bil en krasen dan. Primeren za ... vse.

Pozdravljeni,

Tokratna tema je zelo prizemljena in otipljiva. VRATA in OKNA

Moram reči, da so mi vrata bolj všeč. So praviloma večja od oken in lahko služijo vsemu čemur služi okno in še nečemu več.  Ko vidim staro podirajočo se hišo, se mi milo stori, ko vidim nekdaj mogočna hrastova vrata, katerih rezbarije pričajo o spretnosti rok, kako skrivenčena visijo na polomljenih tečajih in se krčevito upirajo propadu. Kovane kljuke so rjaste in pozabljeni so stiski dlani. Vrata te sprejmejo v objem doma, v toplino izza njih in molčijo o zgodbah, ko se zaprejo za tabo. So mejnik med zunaj in znotraj. Neme priče, ki bi znale veliko povedati, če bi lahko. Vrata doma, šole, banke, bolnišnice, države, telesa in duše… So vedno nekje vmes. Ja, vrata imajo veliko odgovornost.

Okna: oglata, okrogla, visoka, okrašena, trojno zastekljena, ocvetličena, takšna »kakršna imel bom tudi jaz« in še kakšna. Se mi zdi, da znajo biti bolj komunikativne sorte od vrat, saj nagovarjajo tudi, ko so zaprta. Zvedavi pogledi izza zaves, nočne silhuete osvetljenih sob, žalostni pogledi ostarelih lic… Okrašena s slapovi okenskega cvetja ali pisanim posteljnim perilom, se šopirijo iz dneva v dan. In čisto zastonj se jezijo, ko si  pajek, tam nekje v zgornjem kotu, splete svojo mrežo in vanjo zavije hlevsko muho.

V tistih uporniških najstniških letih sem imela na vratih svoje sobe napis: Opustite vsako upanje, vi ki vstopate. Ah, mladost - norost. Čeprav morda še vedno aktualen Alighierijev citat. Ne bom o tem, katera vrata imam tokrat v mislih.

Vanja, 18.10.2013

Po mailu sem dobila link, ki govori o (ne)zdravljenju raka, o tem ali farmacija štopa izdajo zdravila, ali so ga sploh odkrili in podobno. Saj ni prvi ne zadnji tak mail. Pa naj naredim še malce reklame avtorju bloga:

http://markom.watoc.org/2013/10/03/zdravljenje-raka-s-kemoterapijo-je-prevara-medicinskega-lobija/ 

Glede na to kako moralno in materialistično degenerirani smo postali ljudje, prav nobeno, še tako izprijeno misel ali informacijo, ne jemljem za nemogočo. Čisto vse jemljem z rezervo in dvomom. In nazadnje se še največkrat izkaže zdrav kmečki razum za tistega pravega. Če seveda želiš vedet resnico. Če je nočeš slišati, pa ... No, ko govorim o kmečkem razumu, mi ta pravi, da firma, ki je odvisna od prodaje zdravil, pač ne bo dala v prodajo zdravila, ki bi imel za posledico popolno ozdravitev, ker potem seveda lahko čez čas zaprejo firmo. Najbrž je vsem jasno, da gre tu za milijardni posel. Tako, kot se je to skoraj zgodilo avtomobilistični industriji. Ne moreš v nedogled proizvajat vozila, ki se brez težav vozijo po svetu 40 let. Vozila se morajo kvarit, ker potem lahko prodaš nova ali pa imajo delo vsaj serviserji. In ko smo že pri serviserjih - tudi zdravniki so neke vrste serviserji, mar ne.

Zanimivo je brati komentarje, ki so objavljeni pod člankom. Itak, da so mnenja različna. Jaz pa bi rekla takole: Kopica hudo bolanih ljudi je, ki so potem, ko je nad njimi obupala uradna medicina, poiskalo rešitev v alternativi. In na drugi strani jih je malo morje, ki je storilo obratno. 

Kdaj bomo pohodili našo vseznalost, naš egoizem in vasezagledanost in stopili skupaj? Ni vrag, da se ne bi mogli oboji kaj naučit drug od drugega. 

Zanimiv pa mi je bil tudi stavek enega od komentatorjev, ki pravi:

"Pomislite – ali vas internet osvešča o globalnih problemih ali zgolj poneumlja glede lokalne problematike?"

Hmm... odvisno kaj bereš in ali hodiš po svetu s plašnicami na očeh ali ne.

Gre pa pri vsem skupaj omeniti še eno reč, ki izgleda, in pravzaprav je, tako prekleto enostavna in kruta. Namreč:

Ko/Če ti je namenjeno, da boš umrl, boš umrl in ne bo ti pomagala nobena terapija in nobena rožca. Pika! 

Zato pa nekdo v neki totalno nemogoči situaciji preživi, drugi pa pri rutinski stvari umre. Nekdo preživi padec iz 12. nadstropja, drugi umre pri padcu na pločniku. Nekdo umre star nekaj dni, drugi doživi 100 let.

In sedaj lahko začnemo govoriti o neki povsem drugi dimenziji, mar ne.

Misel neznanega carinika:

Če bom že moral delati na Finančnem Uradu, bi rad delal na  Finančnem Uradu Koper ali skrajšano FUK.

Res nimam kaj prida pojma o ekonomiji in visokem finančništvu, ampak, hej, glede na situacijo v svetu, je tudi drugi nimajo, zakaj bi se človek torej počutil kaj bolj butastega.
 

Ni mi namreč jasno, zakaj razglašajo Ameriko za najbogatejšo državo na svetu, če pa je najbolj zadolžena. Koliko že?

16.755.277.235.170,67$  ampak medtem, ko sem to napisala, je dolg že večji.

Včeraj sem naletela na x. del nadaljevanke z naslovom Precej legalno. Govori o pravnici, ki sovraži sodišča in zakone in je mediatorka. Zunaj je ta reč mnogo bolj v uporabi, kot pri nas, pa ne bi škodilo, glede na to koliko imamo brezveznih tožb, ki se vlečejo leta in leta. Všeč in zelo blizu mi je bilo njeno razmišljanje (no, razmišljanje tistega, ki ji je pač napisal tekst) in tudi sama sem ga že velikokrat izrazila. Ponavadi je sledillo zmajevanje z glavami in zgroženi pogledi pomešani s tistimi posmehljivimi. Namreč:

Zakoni niso najpomembnejša reč na svetu. Tudi zakone so namreč napisali samo ljudje. In ljudje se motijo.