Po dolgem času
Ne vem zakaj, ampak strašno dolgo že nisem šla okrog Šmartinskega jezera. Pa tako mi je všeč - še posebej sredi tedna, ko ni nobene gneče. Danes sem prosta in z mami sva šle na sprehod. Itak, da mi je okrog vratu visel fotoaparat in kljub mrkemu vremenu je nastalo nekaj luštnih fotografij. Bila sem prijetno presenečena, ko sem srečala dva zgovorna moža v modrem, ki sta pometala listje s sprehajalne poti. Kljub malodane sizifovem delu, sta bila prav dobro razpoložena in pripravljena na pogovor. Vse bolj ugotavljam, da je večinoma res od nas samih odvisen odziv tistega na drugi strani. Ko nekoga fotografiram in me ta opazi, se včasih kdo že pripravi na kakšno zoprno besedo, pa ga presenetim s širokim nasmehom in kakšno rečem, in do sedaj se je še čisto vsak odzval z nasmehom in včasih se je razvila celo kakšna zabavna debata.
Všeč mi je tudi, da je okrog jezera in na njem vse polno živali. Na koncu poti naju je prišla pozdravit celo veverica, a je bila mnogo prehitra za naredit kakšno dobro fotko, saj je v gozdu precej temno. No, nekaj sem jih le ujela. Ne ugotavljam prvič, da je narava prekrasna v vseh letnih časih.
Jap, dež bo!
