Točka ostrenja lahko povzroča velike preglavice, saj zna aparat oz. objektiv na vsak način zatežiti s točno tisto točko, ki si jo je sam izbral. Skratka, preklopite objekitv na M in vzemite kontrolo v svoje roke. Če hočem da so ostre oči, naj bodo oči in ne nos. Če hočem ustnici, naj bosta le ti in ne ušesa ;-)
Moj društveni kolega Valentin in njegova Mirjana velikokrat pripravita prezentacije posnetkov s svojih potovanj, včasih pa nastane kaj zanimivega kar za domačim vogalom. Tokratno dogajanje je posneto na celjskih ulicah.
Zelo mi všeč, da so zraven posnetki izložb, čeprav se je avtor verjetno le želel poigrati z odsevi, pa je zgodba mnogo močnejša - velikokrat pehanje za dobrinami in lažno blaginjo, ki pa ne napolni srca in duše, pripelje do roba in preko. 437 duš se je odločilo, da je tokratna izkušnja prehuda.
http://www.youtube.com/watch?v=pdALEFo8CXs&feature=em-share_video_user
Pozdravljeni.
Sence, tiste tihe spremljevalke, včasih hotene, zaželjene, včasih prav napotne in zoprne. Lahko nam prav pošteno predramijo domišljijo in jo spotencirajo do pravega pravcatega strahu.
Rišejo čudne podobe po zidovih in poteh, nam enkrat naježijo lase in nas drugič nasmejijo. Se enkrat prav našopirjeno bahajo pred nami in se drugič prav pritlehno plazijo za našim hrbtom. Nas naredijo velike, suhcene, marogaste ali prav neverjetno dolge. So prav zanimiv pojav, ker za svoj obstoj nujno potrebujejo svetlobo, ki pa je hkrati tudi njihova smrt.
Če pomislim - grdo delamo z njimi - hodimo po njih, njihovo podobo izkoriščamo za svoje fotografsko izražanje, da ne rečem izživljanje, in ko so nam v napoto jih brezsrčno prepodimo s fleši, odsevniki ali pač z lučjo.
Sence so globoke in v nas predramljajo najrazličnejše občutke, a so neotipljive, zato se ne gre preveč zanašati na njih. Skrivati se v njih je kratkega veka, saj se dolžina senc spreminja s svetlobo. In dobro je zbrati pogum in stopiti iz njih, saj se takrat brez dvoma znajdemo na svetlobi. In svetloba je dobra, mar ne? Jemljimo sence, kot kraje počitka, ko rabimo predah, mir, morda malo igre, a naj nam ne zapašejo preveč, saj se bomo navadili izogibati viru - viru svetlobe, toplote, realnosti.
Upam, da ste dobri mojstri senc in da veste kdaj je pametno prižgati luč in stopiti senci za vrat.
lp, Vanja
Eno največjih moto zborovanj se dogaja ob krasnem jezeru Faakersee ( Baško jezero ), v Avstriji in je posvečeno prvenstveno kultni znamki Harley Davidson. Motorji z značilnim globokim glasom, ki ti odzvanja v ušesih še nekaj dni, znani po norih oblikah, barvah, obilici kroma in strašno visokih cenah - motor za 20.000€ je običajna izvedba, malo bolj unikatna pa gre tja do 40 tisoč in hudo preko. In ko jih takšne vidiš parkirane, kot sardele na več kilometrih se vprašaš, koliko milijonov se pravkar sveti pred tabo. Čeprav se prevažam naokoli s Hondo CBF, priznam, da me je njihov dizajn popolnoma prevzel, a ne bolj, kot njihovi lastniki. Ljudje, ki se prevažajo s takšnimi kalibri živijo v povsem drugem svetu - po včeraj videnem, v totalno sproščenem, uživaškem, počasnem - kot bi se reklo - cool and easy. Na takšnem dogodku vidiš čuda - ne gre vsega opisati, ampak verjetno si večina takšne dogodke razlaga povsem napačno. Saj je veliko tatoojev, pa verig, smrtnih glav - a čedalje bolj se mi dozdeva, da gre zgolj za maškarado - v stilu, če se nas bodo bali, bomo imeli svoj mir. Zase lahko rečem, da nisem videla, pa nisem bila prvič, niti enega izgreda, pijanosti, kaj šele da bi zavonjala kakšno opojno substanco. Videla pa sem zelo veliko starejših - pravzaprav je večina starejših, pa veselih, zabavnih, našemljenih, na mizah plešočih, objetih, zleknjenih, potrpežljivih v vrstah za pivo in hrano in wc - skratka, če bi vse življenje imela opravka s takšnimi, bi bilo res cool.
Za tiste bolj skeptične, ki sedajle zmajujejo z glavo, naj povem, da sem malo pred polnočjo na glavnem odru poslušala Nessun Dormo v izvedbi treh noro dobrih opernih pevcev.
Sem imela možnost prvič it fotkat na atletski miting in moram reči, da sem bila strašno važna, ko sem se sprehajala med tekmovalci, sodniki in celo nekaj fotografi. Tisti pildek okoli vratu ti daje neverjetno moč. A, začetek je bil vse prej, kot vzpodbuden.
Naš SVIT predsednik Marko je razposlal povabilo za fotkanje mitinga, me počakal na Kladivarju in ker nisva našla g. Roka Kopitarja, da bi mi dal akreditacijo za prost vstop, me je Marko popeljal mimo tipa, ki je kontroliral vstop in evo - znašla sem se na tekmovalnih površinah. Iz torbe potegnem aparat, nameščam filter, ker se je ravno takrat pokazalo sonce in slišim za sabo - Brez akreditacije nimate kaj tukaj iskat! - Amm, Roka ni bilo nikjer najti, pa so me poslali kar gor. - Me nič ne briga! Morate ven!.... Halo? Maarkooooo, mene so pa že ven vrgli..... Pridem nazaj.... Tokrat me pričaka v družbi simpatičnega gospoda Kopitarja - Kdo vas je ven vrgl?! - Ma, en tip... Ok, dobim kartico okrog vratu in se malo kasneje široko nasmejim tečnemu sodniku, ki me je poslal ven.
Tako. Noter sem. Hmmm, kaj pa sedaj?
Kopje - uauu, kako leti. Ampak tekmovalke mi nekam niso všeč. Mnogo bolj tipi, ki skačejo s palico. Ker za moj vrat ni najbolj zdravo nagibati glavo nazaj, ni bilo druge, kot da se vsedem na travo in se zleknem. Tip z dvema fotoaparatoma okrog vratu, nekaj kilami objektivov in fensi foto torbo, ki je stal malce stran me je sicer malo čudno pogledal, a sem ga čez minuto, dve že videla sedeti v travi.
Nadaljujem s skokom v višino - bi bile prav fajn fotke, če ne bi bil en zdolgočasen sodnik vedno v kadru. Nikakor se ga nisem mogla znebit. No, pa še malo skoka v daljino - tipi so delali takšne grimase, da sem komaj zadrževala smeh, a jim ne gre zameriti - sem svoje čase tudi jaz kdaj skočila v tisti pesek in vem, da je kar precej naporno. Tek - ko so tekali še mladinci je bilo ok, potem pa je bila svetloba nemogoča. Okrog sedmih zvečer je pač že precej temno, pa še zoblačilo se je. Kljub temu nekaj zastrašim s flešom, ker pač nimam tistega famoznega 70-200/2.8, in v kader ujamem naše olimpijce.
Največja mora na takih tekmah je, kot sem sama spoznala, obilica reklamnih panojev, ki pokvarijo vsako fotko. Fotografi se temu skušajo izogniti s takšnimi in drugačnimi koti, nastavitvami... jaz pa tik pred koncem zaslišim za sabo glas - Oprostite, za koga pa fotografirate? - Jaz sem pa iz DF SVIT. - Veste, naš uradni fotograf sploh ni prišel, pa bi bili zelo veseli, če bi nam hoteli poslati kakšno fotografijo, ker bi jih potrebovali za sponzorje. Ha, ha, ha - ni panike - sponzorjev "v ozadju" kolikor hočeš.
je naslov bloga moje društvene kolegice Lare Rojc, ki potuje po svetu "v lastni režiji". Izredno zanimivo in razburljivo in k sreči piše v pretekliku, saj človeku včasih zastane dih - kot npr. tam, ko bralce prepričuje, da se navadiš krokodiljih oči, ki te spremljajo ob čolnu. Ja, pa ja de! Njen slog pisanja je izredno zanimiv in podkrepljen s čudovitimi fotografijami.
Vabljeni v Peru, na Javo, v Gvatemalo, Mehiko, Tanzanijo, na Tajsko...
Malce drugačen pristop k obdelavi fotografij. Nekomu všeč, nekomu ne. No, meni trenutno je in tukaj šteje le to ;-)
Pozdravljeni,
tokratna tema je precej osebna. Prepričana sem, da se vsak vidi drugače, drugače, kot ga vidijo drugi. Srečanje s samim sabo zna biti precej zanimiva reč.
Eno je zjutraj pljuskniti v obraz dlan mrzle vode in se na brzino obrisati. Nekaj drugega pa se je pogledati... in čisto nekaj drugega, se videti. Moram reči, da zna biti ta izziv precej stresen za ženske - sploh kdo pozna žensko, ki bi sama zase bila prepričana, da je fotogenična - "Ne me slikat! Jaz na vsaki sliki zgledam grozno!" Znano? Moški so precej manj občutljive duše ali pa se le delajo takšne. Pravzaprav opažam, da postajajo eni prav zoprno fini.
Tokrat lahko rečem, da je, k sreči, v društvu bolj malo zelo mladih dušic, ker roko na srce, kaj naj pove mladosten obrazek brez gubic, brez skrbi in, kljub ogromnemu zobnemu aparatu, nasmejan do ušes? Verjetno zato na natečajih zmagujejo "objokani otroci" črne celine in arabskega sveta, saj so njihove mlade dušice dale skozi več, kot marsikateri odrasel tod okoli. Saj ne pravim, da smo v društvu stari člani - Bog ne daj - recimo pa, da smo že precej zanimivi. O nekaterih vemo več, o drugih pravzaprav nič. Morda koga to srečanje preseneti, koga potre in koga spravi v prešerno voljo. Naj nastane zaradi nas samih in ne zaradi Fotostorminga. Prikažite se v svojih najpogostejših razpoloženjih, ker tisti izredni lahko pokvarijo pogled in neupravičeno skazijo mnenje. Naj iz fotografije veje duh vas - čisto specifičen in nesporen. Pripovedujte svojo zgodbo in nam zaupajte kdo pravzaprav ste.
Prijetno druženje s samim sabo vam želim.
In straaašno bom razočarana, če bo kdo prinesel fotografijo na kateri bo portet avta - če vozi ferarija, se mu pol oprosti ;-)
Že ko sem bila mala punčka sem imela - za tiste čase - nore ideje. Govorila sem npr. narediti bi morali žvečilni gumi, ki bi čistil zobe! Ali pa malo kasneje - Zakaj ne naredijo pašteto v tubi? Pa še malo kasneje - Zakaj ne naredijo očesni make-up na lističu - torej barve idealno nanešene na lističe, ki si jih položiš na veko in rahlo potegneš proti zunanjemu kotu?
Naj omenim, da so bile moje ideje nekaj desetletij prezgodnje ali ste že sami ugotovili? Z žvečilkami, ki čistijo zobe nas bombardirajo na vsakem koraku, Gavrilovič pašteto v tubi imam že kar nekaj let v hladilniku in par let nazaj je v Merkatorju butnilo vame stojalo na katerem so bile škatlice s točno takimi lističi očesnega make-upa - za piko na i, ga je propagirala Oprah W. Haloo, kje je kdo, ki bi mi prisluhnil?! Zopet imam namreč noro idejo.
Parfum iz vrečke. No v bistvu je ideja - ujet vonj po sveže pečenih žemljicah. Pravkar namreč prihajam od peka in to še z vročimi žemljicami. Božansko. Temu vonju lahko, na moji lestvici, konkurira le še vonj po sveže pokošeni travi. Če to nista vonja, ki bi vas že na vse zgodaj spravila v dobro voljo, nočem nič.
Torej - kako človek realizira takšno idejo? Kakšen sponzor ;-)
Naroči se na novice