Kakšna zima neki
Ura kaže 6:10 - pogledam skozi okno - megla, a nad njo čisto rahel modrikast pas, ki mi daje vedet, da se nekje višje napoveduje jutranja zarja. Potiho se odplazim izpod odeje.
"Kam pa greš?"
"Fotkat."
"Ooo, lubi Jezus." se obrne na drugo stran in se še bolj zavije s pernico.
Megla me zvabi na plano, pa če se to še tako butasto sliši. Že na domači cesti mi pripelje na proti silhueta na kolesu - to je lahko le sosed in imela sem prav. Malce počvekama o lepem jutru in že nervozno mencam, ker mi gre zopet za sekunde - če bom zamudila tiste prve žarke, ki z norimi odtenki obarvajo jutranjo meglo in oblake, se lahko kar obrnem in grem domov. A, človek mora biti prijazen, a ne.
Šibam naprej in se panično odločam - kam. Izberem lahko le eno pozicijo, ker ko tam zaključim je konec - za izbiro druge je prepozno. In izbrala sem prav. Osupljivi pasovi megle nad Celjem so mi polepšali dan, pa čeprav so valovili tudi med cinkarniškimi zgradbami in silosi.
Naredim nekaj fotk z mislijo na panoramski format in se odločim, da grem še v gozd.
Precej temno je še za sprehod v gozdu, a vem da se bodo kmalu prikazali tisti prosojni pasovi, ki jih ustvari simfonija dreves, megle in sončnih žarkov. Bukve še niso odvrgle listja in žarijo v prečudovitih barvah. Srečala pa sem še pravega orjaškega gobana, ki ga, hvala Bogu, ni nihče pobral - naj bo za seme. Skoraj me zanohta v prste in v želodcu mi že pošteno kruli. Joj, bi zdajle eno vročo dišečo kavo.
Odbrzim še po svež kruh in žemljice za moje zaspance in zajtrk je teknil, kot že dolgo ne.
"Kam pa greš?"
"Fotkat."
"Ooo, lubi Jezus." se obrne na drugo stran in se še bolj zavije s pernico.
Megla me zvabi na plano, pa če se to še tako butasto sliši. Že na domači cesti mi pripelje na proti silhueta na kolesu - to je lahko le sosed in imela sem prav. Malce počvekama o lepem jutru in že nervozno mencam, ker mi gre zopet za sekunde - če bom zamudila tiste prve žarke, ki z norimi odtenki obarvajo jutranjo meglo in oblake, se lahko kar obrnem in grem domov. A, človek mora biti prijazen, a ne.
Šibam naprej in se panično odločam - kam. Izberem lahko le eno pozicijo, ker ko tam zaključim je konec - za izbiro druge je prepozno. In izbrala sem prav. Osupljivi pasovi megle nad Celjem so mi polepšali dan, pa čeprav so valovili tudi med cinkarniškimi zgradbami in silosi.
Naredim nekaj fotk z mislijo na panoramski format in se odločim, da grem še v gozd.
Precej temno je še za sprehod v gozdu, a vem da se bodo kmalu prikazali tisti prosojni pasovi, ki jih ustvari simfonija dreves, megle in sončnih žarkov. Bukve še niso odvrgle listja in žarijo v prečudovitih barvah. Srečala pa sem še pravega orjaškega gobana, ki ga, hvala Bogu, ni nihče pobral - naj bo za seme. Skoraj me zanohta v prste in v želodcu mi že pošteno kruli. Joj, bi zdajle eno vročo dišečo kavo.
Odbrzim še po svež kruh in žemljice za moje zaspance in zajtrk je teknil, kot že dolgo ne.
Preberite več: Kakšna zima neki 5 komentarjev
