Pa smo ga realizirali - nagradni izlet, namreč. Fotosalon je razpisal nekaj natečajev in nagrajenci smo bili povabljeni na fotoizlet.
Že navsezgodaj smo se sprehajali po Kopru in upali, da tistih nekaj dežnih kapljic ne bo dobilo družbe. Staro mestno jedro je bilo  skoraj čisto prazno - fajn. Potem pa se najde tale pozer:

Nekaj časa sva se gledala, nakar se mu razširijo oči in zaštarta mimo mene nekam v ulico. Kaj za vraga... in potem zagledam tole:

Neverjetno na kakšni razdalji je zagledal tegale ubogega ptiča, kako je padel z okenske police. Oddirjam za mačkonom in poskušam pofotkati nevsakdanjo sceno. Boj krvavi! Ma, ne, muc se je sicer hotel "igrati", a vemo kam pripelje, ko se mačka začne poigravati s svojo žrtvijo, zato sem ga prepodila stran.

.... pišuka, pa kakšen jezik je to? Komaj sem uspela prav napisati tale "gordžesli grin" na youtube.
No, pustimo to. Hotela sem povedati, da mi je zadeva strašno zanimiva, ženska super in sploh je za pogledat in predvsem za zbrat pogum in preizkusit. Npr:

Kako doma narediti C vitamin serum  ker če bom čakala, da zraste tale moja limonca...

Pozdravljeni,
tema tokratnega FS ( ne, to ni nova kratica za PhotoShop ), je SLUTNJA JESENI. Kako času primerno. Ko je za nami šele tisti, čisto prvi uradni jesenski dan, ko termometer še pokaže 24 stopinj, ko se tolažimo, da poletje še ni mimo. Pa vendar nas klopotci opozarjajo, da bo vsak čas tu. Jesen. Pa odpadlo listje, ki ga vrtinči veter, mrzli večeri in prečudovite meglene koprene, ki se ob jutrih tako nežno ovijajo krošenj in jih prvi žarki preganjajo iz dolin. Jate škorcev tekmujejo z zapoznelimi trgači, hmelj je že odtrgan in v zraku je nov vonj - vonj po sadju, zmleti koruzi in ponekod že po zorani zemlji. Ja, v zraku je slutnja jeseni.
Ne vem, zakaj nas vse to navdaja s tesnobo. Ko pa vse naokoli nas šele začenja žareti od prečudovitih barv, ko nam narava dobrohotno daje svoje darove, ko je vsaka druga tema pri kavici - koliko gob smo nabrali in kako letos ni bilo potrebno škropiti vrtnic, ki vendar še vedno cvetijo. Kot, da se že v naprej pripravljamo na tisti bolj temačni čas. Kot, da se že sedaj, na pragu jeseni, žalostimo tega kar prihaja z zimo, ko pa še niti tisto "vmes"  ni dobro prišlo!
Slutnja jeseni naj bo vesel čas! Spremenimo besedo "slutnja"  v  tisto manj zloveščo - "pričakovanje".  A, ne da se čisto drugače sliši?
Gremo od začetka! Pričakovanje jeseni je čas, ko se z nestrpnostjo veselimo tistega kar prihaja. Čas, ko nam narava, ali pa življenje, v košaro polaga darove, ki smo si jih zaslužili z dobrim delom tekom leta, tekom življenja.  Prepričana sem, da bo v naših košarah obilica dobrot. Če pa se bojite, da vaša košara ne bo ravno polna, naj vam prišepnem, da ni nikoli prepozno za dobre reči.
Primite svojega malčka za roko in pojdita v sadovnjak po jabolka. Mmmm, kako dišijo sveže pečena v pečici ali pa kar na palici, nad odprtim ognjem. Ko se njihov sok počasi spreminja v razvlečeno karamelo. Morda mu zaupate "zahtevno" nalogo trebljenja bučnic, pozneje pa v buči prižgete svečo in jo postavite pred vhod. Naj prežene tiste pritlehne slutnje!
Še je čas!

Skoraj vsako leto se zapeljem do Mozirja in si ogledam gaj. Mislim, da je prelep v vsakem letnem času. Motivov za fotografiranje je ogromno - če ti ravno ležijo takšne fotke, gostilnica ravno pravšnja, čeprav zraven "savinjski želodec, krača", ne paše še "čevapčiči", jeseni pa si žepe lahko napolnite še z raznoraznimi semenčki okrasnih trav in še česa. Letos so postavili rekord pri bučah velikankah - ne vem s čim za vraga jih futrajo, da zrastejo tako ogromne. Me pa prav zanima kako velike bučnice so v njih - mmmmmmm

Včeraj sem nameravala v gobe, pa se je obrnilo tako, da sem morala dirjati s sestanka na sestanek - trije do pol enih - napooorno. Že med zadnjim sem skrivaj pogoltnila lekadol, ker mi je kljuvalo v glavi. Pa še ta vremenska sprememba! Danes so se zjutraj vile med smrekami in hribi prečudovite meglene koprene, jaz pa na poti v Ljubljano, na sestanek - vrnila sem se šele ob petih popoldan. Kot cota! Prekleti čas! So dnevi, ko mi ga resnično hodi na kratko in srečujem sama sebe. Ponavadi me kmalu po tistem prizemlji zdravje. Se bom sploh kdaj naučila lekcije?
Pogledam skozi okno in po travniku se razliva čudovita svetloba zahajajočega sonca. Tista topla, oranžna, žareča.
In zopet dirjam, s torbo prek ramen in s hčerinim kolesom, po travnati poti. Moram ujeti tiste male ježke v kontra svetlobi. Vsa zadihana primem v roke aparat in skozi kukalo vidim, kako se mi majejo roke. Zadržim sapo in nekajkrat škljocnem.... in že je vse čarovnije konec. Tako hitro gre to. Ne verjamete? Tule sta posneti fotografiji le nekaj sekund narazen. Čisto brez obdelave, da se res vidi realna razlika. No, s tisto ta zadnjo pa sem se malo poigrala - pa ne kaj dosti - ni bilo treba.

Pozdravljeni,

tokratna tema je POT. Nujno povezana z besedami čas, smer, ovira, cilj...
Pot je lahko ravna, vijugasta, strma, moja, njegova, plovna, službena, tihotapska, najhitrejša, obvezna...
Poti je cel kup! Včasih jih izbiramo in izberemo sami, včasih pa se moramo enostavno držati pravil ali, kako brez fantazije, slediti prometnim znakom. Ene poti so prav nesramno dolge in lahko po njih hodimo celo življenje, pa jim še ni videti konca. Lepo je, če je pot čimbolj ravna, a resnici na ljubo, se tiste najbolj spomina vredne reči, ponavadi zgodijo za ovinkom.
Morda bi bilo bolje reči, da je lepo, če na poti naletimo na čim manj ovir, a takšnih praktično ni ali pa postanejo slej ko prej hudo dolgočasne. Sicer pa, eni se znajo oviri na poti prav elegantno izogniti, drugi nonšalantno stopijo preko nje in tretji obstanejo, preučijo situacijo, preanalizirajo zemljevid, preklikajo garmin,.... me pa  raje odpremo okno in mimoidočega povprašamo za pot.
Nekatere poti so dvosmerne. In kako se  šele zakomplicira, ko se ena pot sreča z drugo... in se križata... v istem nivoju! Takrat prevzame pomembno vlogo predvsem čas. Pa vendar so tudi poti, ko čas nima nobene moči, nobene veljave, ko je pomemben samo tisti prvi korak in cilj proti kateremu smo se končno namenili.
Nekaj časa nazaj sem prebrala nekaj v stilu: Če se vam zdi, da korakate skozi pekel, nikar ne obstanite - korakajte naprej!

Sicer pa srčno upam, da je Lara mislila z naslovom "pot" na tole, o čemer sem pravkar modrovala. Ker, če je slučajno mislila na pot, ki teče s čela, potem sem *****

Lep dan, Vanja

Ja, precej se je shladilo - pa še tako na hitro! Skratka, saj poznate tisti navdih, ki ga človek dobi, takoj ko se shladi. Nekaj dat v pečico, v vroče olje... kamorkoli, samo, da bo zadišalo in da bo sladko. Recimo - vaflji. Sploh ne vem kdaj sem jih nazadnje pekla, ampak gre nekako takole:
85g masla  - mehkega - zmiksamo s 85g sladkorja v prahu, ki smo mu dodali pol vrečice vanilij sladkorja - dodamo dve jajci in ščep soli - nato pa 100g moke, 25g jed. škroba in četrt žličke pec. praška, dodajamo počasi - žlico po žlico in vmes seveda vseskozi stepamo. Kakšna žlica ruma ne bo škodila.
In nato to spečemo v aparatu za peko vafljev - vafljomat, vaflojopek ;-)
Mislim, da bi bila prav dobra tudi slana varianta s kakšno žlico francoske solate  ali pa npr. z žlico skutinega namaza z drobnjakom in čezenj garniramo še trakec dimljenega lososa in noževo konico črnega kavirja ali pa naprimer žlica sirnega namaza, okrog navijemo slan inčunov file in za na vrh dve zeleni kapri... ali pa...
Pri nas je tako, da "nekaj sladkega bi", največkrat pomeni, da ima človek lušt na nekaj slanega.